Turkmenistan je država, za katero je bilo najtežje pridobiti vizo. Ob pomoči in klicih slovenskega veleposlaništva v Iranu, sem dobil 5-dnevno tranzitno vizo z datumom vstopa in izstopa na točno določenih mejnih prehodih. Od 1. do 5. junija sem moral prečkati državo čez puščavo do sosednjega Uzbekistana. Na iranski strani sem spal v hotelu v bližini meje in po zajtrku sem se odpravil proti mejnemu prehodu. Prehod meje ni potekal tako gladko, kot sem si želel, saj so najprej zahtevali dokumente za moje kolo, nato pa so me pustili čakati slabi dve uri, ko so pregledovali moj telefon in kamero. Ugotovili so, da sem zgolj navaden turist in me naposled le pustili iz države. Na drugi strani sem moral neštetokrat pokazati vizo in dokumente, poslati torbe čez rentgen, plačati dva računa za vstop, oddati prstne odtise, gledati v kamero, ki mi je posnela obraz in prestati zasliševanje glede moje poti. Stresna birokracija me je na meji zadržala kar nekaj časa in vesel sem bil, ko sem se izvil skozi dolg mejni prehod.
Ko sem se rešil turkmenistanskega mejnega prehoda, je bilo visoko na nebu puščavsko sonce in zaradi dolgotrajnega procesa sem začel nadaljevati na kolesu v najhujši vročini. Kolesaril sem do prve sence, ki ni bila daleč in počival. Termometer je skrit pred soncem kazal 40 °C in težko mi je bilo. Zaradi potu nisem več mogel udobno sedeti na kolesu in začele so se pojavljati bolečine v moji zadnji plati. Vseeno sem nadaljeval in ustavil sem se na policijski postaji nedaleč naprej. Prijazni policist mi je po prisrčnem objemu prinesel energijsko pijačo in mineralno vodo. V klimatizirani pisarni sva izžela vse besede iz moje ruščine in pustil mi je malo počivati, čeprav je na vsake toliko časa zmanjkalo električnega toka. Zraven policijske postaje ob avtocesti je bila restavracija, kjer sem jedel preprosto hrano. Juho, kruh in nekaj zelenjave. Nadaljeval sem po sicer dobri cesti v nepopustljivo vročem vremenu in se ustavil na bencinski črpalki. Okrepčil sem se in se odpravil naprej, ko je začelo močno pihati in name so začele padati kaplje. Pesek se je v vrtincu dvigoval in moral sem se ustaviti, ker ni bilo več mogoče kolesariti. Hitro se je poleg mene ustavila velika toyota, v kateri sta bila dva moška. V ogromen avto smo naložili kolo in zahvalil sem se jima, da sta me rešila pred neurjem. Odpeljala sta me do hotela v naslednjem kraju, kjer sem ugotovil, da bo nemogoče dobiti dostop do interneta.
Naslednji dan nisem prišel daleč, ko sta me v svojo hišo že povabila brat in sestra, ki sta se pred mano ustavila z avtomobilom. Vesel sem bil, da se je izjemna gostoljubnost ljudi ohranila tudi v državi, ki nima dobrega glasu zaradi diktatorskega predsednika in medijske nesvobode. Ogledal sem si Merv, ali bolje rečeno njegove razvaline, ki je bilo nekoč pomembno trgovsko mesto na Svilni poti. Obisk pri turkmenistanski družini si bom najbolj zapomnil po tem, da sva z bratom jedla v ločenih sobah kot sestra in mama, saj moški in ženske ne jedo skupaj. Sledil je cel dan kolesarjenja, večino dneva po puščavi in brez sence, kjer se mi je kolo pogrezalo v asfalt, v zadnji plati pa sem čutil mučne bolečine. Verjamem, da bo boleča zadnjica do konca življenja moja prva asociacija na Turkmenistan. Kampiral sem v puščavi in se psihično pripravljal na naslednji dan trpljenja, ko me je dobesedno s ceste pobral Nizozemec, ki je potoval po svetu z starim policijskim tovornjakom. Naložila sva moje kolo in pripeljal me je do zadnjega kraja pred uzbekistansko mejo. V mestu sem zaman iskal internetno povezavo in večino časa preživel na tržnici ter opazoval ljudi. Zadnji dan v državi me je začelo zvijati v trebuhu in trebušna bolezen me je spremljala dobra dva tedna.
Naslednji dan sem se opravil proti meji z Uzbekistanom. Podroben pregled in vprašanja na mejnem prehodu, s katerimi se nisem preveč ubadal zaradi trebušnih težav. Bolel me je trebuh in odšel sem do prvega hotela na uzbekistanski strani. Predtem sem zamenjal denar z ljudmi, ki so menjali denar takoj, ko sem prišel v Uzbekistan. V hotelu sem se odpočil in naslednji dan sem se počutil bolje, vendar me je trebuh bolel vsakič, ko sem poskušal kaj pojesti. Plačal sem z dolarji in preostanek denarja sem dobil v lokalni valuti. Dobil sem z elastiko zvezan šop bankovcev, ki sem ga komaj spravil v torbe. Namučil sem se in prispel do 50 km oddaljene Buhare, ki je izredno lepo, turistično mesto z ohranjenimi stavbami iz preteklosti.
V hostlu sem preživel skoraj en teden, preboleval trebušne težave in si ogledoval mesto, ko sem bil pri močeh. Po nekaj dneh sem se odpravil še do Samarkanda, drugega in bolj slavnega mesta na nekdanji Svilni poti. Nisem uspel in spal sem pri domačinih, ker se mi je predrla zračnica in nisem mogel več nadaljevati. Z vlakom sem naslednji dan prispel v mesto, kjer sem ostal en teden, dokler nisem bil popolnoma pri močeh. Nekako usojeno mi je bilo, da sem tako dolgo časa preživel v Buhari in Samarkandu, česar prej nisem načrtoval, a sem bil navdušen nad obema mestoma in čudovito muslimansko arhitekturo iz preteklosti. Brez domačih in z bolečinami v trebuhu sem ob čudovitem razgledu na arhitekturo Samarkanda preživel rojstni dan. V hostlu sem ostal toliko časa, da sem vase lahko spravil ves zajtrk in me pri tem ni bolel trebuh, vsebine pa nisem takoj izbruhal ali izločil. Nisem se preveč pritoževal, saj se je začelo svetovno prvenstvo v nogometu, ki sem ga lahko nekaj dni v miru spremljal.
