V Turčiji sem od prvega dne naprej užival v turškem gostoljubju, predvsem zaradi izrednega odziva domačinov na moje prošnje prek platforme couchsurfing, s pomočjo katere turistom nudijo brezplačno prenočišče v svojem domu. Na podoben način sem povsod, kjer je bilo to možno, uporabljal tudi platformo warmshowers, ki deluje na isti način, vendar je namenjena zgolj popotnikom na kolesu. Predvsem se v družbi domačina v neznanih in velikih krajih počutim bolj varno, kot če bi po mestu taval sam. Turški gostitelji so me vedno odlično pogostili, mi nudili vse, za kar sem jih prosil (najbolj hvaležen sem bil uporabe pralnega stroja) in nemalokrat užaljeno ugotovili, da na mojem kolesu ni prostora za njihova darila, čeprav sem bele športne nogavice, ki sem jih dobil prvi dan v Turčiji, uporabljal vse do konca potovanja. Praktično vsak dan sem spal prek couchsurfinga, čemur je pripomoglo tudi brezhibno delovanje internetne povezave s turško sim kartico.
Po štirih dneh spoznavanja turške kulture in ljudi sem privozil do prijatelja v Istanbul, kjer sem prvič odložil kolo za več kot en teden. Daljši počitki pri potovanju s kolesom imajo pozitivne in negativne posledice. Pozitivna je predvsem počitek za telo in več časa za »zganjanje turizma«. Najbolj negativna pa je razbit ritem kolesarjenja in zahtevna vrnitev v rutino vsakodnevnega poganjanja pedal po končanem premoru. V Istanbulu sem dodobra okusil vrvež velemesta in kolesarjem neprijazen prometni kaos, pri katerem sem ugotovil, da je v velikih mestih bolje odložiti kolo in se poslužiti prevoznih sredstev domačinov. Predvsem ustavljanje avtobusa, ki je ljudi pobiral, kjerkoli so mu pač ljudje pomahali, me je izredno nerviralo in nekajkrat sem se skoraj zaletel vanj. Z metrojem sem prispel na drugo stran Bosporja in kolo pospravil v stanovanje mojega prijatelja ter si ogledal ogromno znamenitosti meni izredno ljubega mesta, ki človeku ponuja praktično vse. Odlično hrano, npr. različne vrste mesa, morske hrane, jogurtov in sladic; neverjetno zgodovino s čudovito palačo Dolmabahçe, Hagijo Sofijo in Modro mošejo; urejeni kaos velikega bazarja in nešteto možnosti za zabavo po sončnem zahodu.
Pot sem nadaljeval po severni turški obali ob Črnem morju, kjer sem vsako noč spal v simpatičnih majhnih krajih na obali. Naposled sem se po dobrem mesecu na poti spravil tudi postaviti šotor, ki je zame na nek način oznanil prelomen trenutek na poti. Spanje v šotoru je pomenilo dodatno fleksibilnost načrtovanja poti, saj nisem bil več vezan na prenočišča ali kraje, ki sem si jih označil na zemljevidu. Če sem bil utrujen, sem pač našel prostor za kampiranje in zaključil z dnevom, ko je bilo še svetlo in toplo. Stresno razmišljanje o prenočišču je izginilo in misli sem lahko posvetil kolesarjenju. Pot me je ob nasadih lešnikov in čajevcev skozi različne kraje s svojimi kulinaričnimi dobrotami pripeljala do meje z Gruzijo. Poslovil sem se od vsesplošne prisotnosti Atatürka, glasnih klicev iz mošej, prijaznih ljudi in izjemno okusne hrane.
