Od Samarkanda do meje ni daleč in prispel sem v državo, ki je mnogim kolesarjem, ki potujejo po svetu, prva na seznamu želja. Visoke planote med gorami na odročnih cestah za mnoge predstavljajo vrhunec potovanja od Evrope do Osrednje Azije, tako da sem potovalni utrip začutil že na meji, ko me je začelo prehitevati ogromno motoristov, ki so nameravali prečkati Tadžikistan po isti hriboviti cesti. Prečkanje meje ni predstavljalo težav in nadaljeval sem pot po čudovitem asfaltu do glavnega mesta Dušanbeja. Kmalu mi je postalo jasno, zakaj je Tadžikistan tako privlačna destinacija. Različne pokrajine so si sledile ena za drugo in nisem se mogel naveličati izjemnih razgledov na zasnežene gore, polja pšenice in zelene pašnike. Po enem izmed vzponov je reka v naravo vrezala kanjon in ob pobočjih so se pojavljale zgolj še rjave, ostre skale. Otroci so postavljeni v vrsti čakali ob cesti in iztegovali roke, da sem jim lahko delil petke, ki so jih pospremili z navdušenimi kriki zadovoljstva.
Pred prihodom v glavno mesto me je čakal še vzpon na prelaz z zloglasnim tunelom Anzob. Pred vrhom tunela na skoraj 3000 m nadmorske višine sem poskusil štopati vsaj 20 minut, a nihče ni imel prostora zame in za moje kolo. Pokril sem si nos in usta ter začel poganjati pedala. Bilo je grozno in klavstrofobično. Temperatura se je takoj spustila in zaradi slabe osvetlitve nisem skoraj nič videl. Avtomobili iz nasprotne smeri so me slepili in na nekaterih odsekih sem vozil povsem na slepo. Višji sili se lahko zahvalim, da za mano ni bilo veliko prometa in da je cesta kolikor toliko zdržala. Nekje vmes sem zapeljal v luknjo. Tunel se je čez čas nagnil navzdol in hitreje sem vozil. Končno sem zagledal luč in po približno desetih minutah spet normalno zadihal. Dres in roke sem imel črne od avtomobilskih saj v tunelu. Grozni izkušnji je sledil miren spust do glavnega mesta ob strugi deroče reke, ki je spominjala na Sočo. Prispel sem v hostel, ki je v glavnem mestu znan med tujimi popotniki. V njem je bilo nemalo drugih kolesarjev in motoristov in počutil sem se, da spadam mednje.
Po nekaj dneh nabiranja informacij o poti, počitku in spremembah na kolesu sem se podal proti gorovju Pamir. Opremil sem se z novimi plašči, zavorami, tlačilko za kolo in rezervnimi deli. Naslednji cilj je bil kraj Khorog, ki leži na 2000 m in je zadnji pred prečkanjem planote Pamir, ki je na izredno visoki nadmorski višini in v kateri ni veliko civilizacije. Najbolj smo bili veseli ljudi, ki so potovali v drugo smer in nam navdušeno razlagali o čudovitih izkušnjah na poti, ki je ležala pred nami.
Pot do Khoroga je potekala po makadamu in na visoki nadmorski višini. Prvič na poti sem za nekaj dni združil moči z angleškim kolesarjem, ki mi je pomagal premagovati naporne kilometre na vročem soncu po slabih cestah. Otroci so na vsakem kraju v majhnih vedrih prodajali marelice, pogled pa nama je zahajal na drugo stran reke Panj, kjer leži čudovit Afganistan. Zaradi kombinacije slabe ceste, nadmorske višine in toplega vremena sva bila izmučena in enkrat sva oba zaspala v senci na klopeh restavracije, da sva prišla k sebi. Po nekaj dneh je začelo Peda zvijati v trebuhu in ni več mogel nadaljevati, tako da sem mu pustil nekaj tablet, ki sem jih imel še iz Uzbekistana in sam prispel v hostel v Khorogu, ki je bil kljub velikosti precej poln. V tem kraju sem naredil še zadnje priprave pred domnevnim vrhuncem potovanja. Pripravljal sem se na pot po planoti Pamir, ki več kot 600 km poteka nad 3000 m nadmorske višine in večino časa poteka po makadamu. Priznam, da me je bilo strah višinske bolezni, ker še nikoli prej nisem bil fizično aktiven tako visoko. Sprejemal sem vse nasvete od motoristov, vendar si nisem priskrbel tablet za višinske bolezni. Izogibal sem se večjim količinam alkohola in pil veliko vode, saj naj bi bila dehidracija največja skrb.
Odpravil sem se naslednji dan in bil kar dvakrat v enem dnevu povabljen v hišo neznancev, ki so me spravili s ceste in me pogostili. Prvič me je v hišo povabil otrok, drugič pa starejši moški, ki me je prisilil tudi, da sem pri njegovi družini prespal, čeprav bi lahko tisti dan naredil še nekaj dodatnih kilometrov. Povabil me je v hišo in jedel sem mlečni riž, kar je bilo pogosto v teh krajih. Med poletjem sem vstajal zelo zgodaj, da sem lahko v prijetnih jutranjih temperaturah naredil večino kilometrov. Starček me ni spustil brez zajtrka, vendar sem zgodaj krenil naprej. Vedel sem, da bom prvič prikolesaril nad 4000 m. Tako visoko je občutno manj kisika v zraku, kar se občuti že pri navadnem dihanju, podobno kot da ne bi mogel globoko vdihniti. Večji problem je bil, da je moja koža postajala zelo suha in začele so mi pokati ustnice, ki so me bolele. Kolesarjenje je postalo težje in počasnejše. Pri vzponih na slabi cesti sem lahko kolesaril le nekaj minut v kosu, nato pa sem se moral zaradi izčrpanosti ustaviti in zadihati. Ponoči nisem mogel dobro dihati in prebujal sem se, da sem lahko globoko vdihnil. Sanjalo se mi, da se dušim ali utapljam, kar se je dogajalo tudi ostalim popotnikom. V gorah je zelo spremenljivo tudi vreme, tako da nikoli nisem vedel, od kod se bodo pojavili črni oblaki. Enkrat me je ujela tudi sodra, ki me je iz strani tolkla med spustom.
Kakorkoli sem po dolgem dnevu prisopihal na vrh prelaza in čim hitreje želel začeti spust. Povrhu vseh težav zaradi nadmorske višine in kolesarjenja se mi je v najbolj neprimernem trenutku na spustu zlomil nastavek na sprednjem prtljažniku, ki ni več držal mojih torb. Nisem imel energije, zato sem postavil šotor, prespal nad 4000 m in se s težavami ubadal naslednji dan. Vse torbe sem naložil na zadnji prtljažnik in na moj hrbet. Ironično sem kolesaril po izredno lepi pokrajini, nekje celo po delih asfalta. Razprostrl se mi je neverjeten razgled na kotlino, ki so jo obdajale visoke gore, beli oblaki pa so se odsevali v jezeru na sredini. Vseeno sem naredil nekaj slik, a sem razmišljal le o prtljažniku, ki sem ga popravil v kraju 30 km naprej. Prijazni ljudje so mi ga zvarili spet skupaj in mirne vesti sem napredoval.
Teden, ki sem ga preživel v teh gorah je bil zelo poseben in je name naredil velik vtis. Čudoviti razgledi z neverjetno pokrajino in praktično nikogar daleč naokrog. Kolesaril sem v tišini v skoraj meditativnem stanju, saj sem na dosedanji poti na kolesu razmišljal že o vseh stvareh, ki so se mi zgodile v življenju, tako da je bila moja glava v teh trenutkih prazna. Odročni kraji so mi prišli prav in teden brez civilizacije je hitro minil. S skupino ostalih kolesarjev smo mukoma dosegli najvišjo točko mojega potovanja – prelaz Ak-Baital na 4655 m. Spuščali smo se nekaj kilometrov in prespali v jurti, ki so jih domačini imeli pripravljene prav za nas, popotnike na kolesu, ki potrebujejo prenočišče in topel obrok. Bližali smo se meji s Kirgizijo in nekako se je zdelo, da je vrhunec potovanja za mano.
