Quito je najvišje ležeče glavno mesto na svetu, ki se nahaja v osrčju ekvadorskih Andov na 2850 metrih nadmorske višine. Podolgovato mesto z dobrima dvema milijonoma prebivalcev se od severa proti jugu razteza prek 60 km, široko pa je zgolj 8 kilometrov. Skozenj tako ni speljanih širokih promenad ali večpasovnic, kar povzroča pogoste prometne zamaške na ozkih ulicah. Javni prevoz, ki ga predstavlja urejen sistem avtobusov in trol, je poceni in ob vseh urah se zdi nabito poln. Sam sem se v mesto pripeljal po dolgem spustu iz 4070 m visokega prelaza in na svoji levi videl mogočni zasneženi vulkan Cotopaxi, ki je s svojo skoraj popolno obliko pravilnega stožca ena največjih znamenitosti države. Predeli mesta so raztreseni po kotlini in okoliških pobočjih z mnogimi strmimi ulicami. Skozi zgodovino se je mesto razširilo iz revnejšega juga proti bogatejšemu severu. Vreme v Quitu je muhasto in mestu pravijo, da je kot ženska, ker se njegova razpoloženja nenehno spreminjajo. Slednje se je izkazalo za resnično tudi med mojim obiskom, saj je bilo dopoldne dovolj vroče za kratke hlače in rokave, zvečer pa se je močno ohladilo in je zeblo tudi v toplih oblačilih. Kolesarjenje v mestu je oteženo zaradi izrazito strmih ulic, gostega prometa in številnih nerazumljivih odsekov s tlakovci, na katerih imam občutek, da mi bo kolo razpadlo na prafaktorje. Zaradi tega je število ljudi, ki se po Quitu vozi s kolesom, zanemarljivo majhno. Ne glede na to vozniki v primerjavi s Kolumbijo bolj upoštevajo prometna pravila in predvsem signalizacijo na križiščih s semaforji, tako da je biti kolesarski udeleženec v prometu v Ekvadorju manj stresno.
Quito se nahaja približno trideset kilometrov južno od ekvatorja in območje je bilo poseljeno že pred prihodom Evropejcev. Ime Quitu v jeziku prvotnih prebivalcev pomeni središče sveta, tako da so se že davno tega zavedali, da je mesto v neposredni bližini ekvatorja. Prvotni prebivalci Južne Amerike so bili za svoje čase napredni astronomi in so glede na položaj sonca sklepali, da živijo na sredini planeta. V Quitu se dvakrat na leto zgodi pojav (v času obeh ekvinokcijev), ko je sonce v zenitu neposredno nad ekvatorjem in za tri minute noben objekt na tla ne meče sence. Zahodna zgodovina raziskovanja ekvatorja sega v leto 1736, ko so Francozi poslali dve odpravi mednarodnih znanstvenikov, da bi izmerili obseg zemlje, eno na arktični pol, drugo pa v Južno Ameriko (v današnji Ekvador). S svojimi meritvami so dokazali, da je zemlja sferična in da je bolj sploščena na polih. Takrat se je na mestu severno od ekvadorskega glavnega mesta postavila plaketa, od leta 1936 pa dogodek zaznamuje desetmetrski spomenik, ki stoji sredi velikega parka, v katerem so tudi kipi vseh znanstvenikov, ki so prisostvovali pri meritvah. Danes je kompleks, ki se imenuje Mitad del Mundo (središče sveta), precej turističen in poleg trgovin s spominki, lokalov in restavracij z lokalno specialiteto – morskimi prašički, vključuje tudi narisano rumeno črto, ki označuje mejo med severno in južno poloblo.
Zanimivo je, da so s sodobnejšimi meritvami dokazali, da so se znanstveniki iz 18. stoletja zmotili za 240 m in da se pravi ekvator tako nahaja malce bolj severno. Na tisti lokaciji je precej manjši muzej na prostem, a zaradi tega nič manj popularen. V njem je poleg »črte« prikazano tudi življenje ljudstev, ki živijo v Amazonskem pragozdu v Ekvadorju. V preteklosti so se bojevali s sosednjimi plemeni in glave svojih sovražnikov so na poseben način ohranjali in jih dehidrirali ter v pomanjšani obliki nosili okrog vratu ali na konicah svojih kopij. V času vojne ob koncu prejšnjega stoletja med Ekvadorjem in Perujem so se ob boku ekvadorske vojske borili tudi staroselci iz Amazonskega pragozda in zadnje glave, ki so jih staroselski bojevniki nosili kot obeske okrog vratu, so se v medijih pojavile leta 1998 in so pripadale članom perujske vojske. Kakorkoli, na ekvatorju je moč občutiti posebno energijo, četudi je stvar samo magnet za turiste ali ne. Zaradi Coriolisove sile voda v lijaku na ekvatorju ne odteka v vrtincu, temveč neposredno navzdol. Sila se občuti tudi na telesu, in če želimo hoditi po ravni črti z zaprtimi očmi, se jo lahko dejansko zazna. Ekvator in sama zgodba okrog središča sveta imata posebno energijo in človek se počuti neverjetno pomembnega z eno nogo na severni in drugo na južni polobli, čeprav je to črta, ki jo je narisal človek in brez nje bi se težko zavedali našega položaja.
Lokalni prebivalci so mi predlagali tudi muzej umetnosti ekvadorskega umetnika, čigar dela dosegajo vrtoglave vrednosti. Oswaldo Guayasamin je bil največji ekvadorski umetnik in ogledal sem si njegovo hišo v Quitu, v kateri je živel več kot dvajset let in ki je danes spremenjena v muzej. Zanimivo v njej ni razstavljenih veliko njegovih umetnin, temveč so tam shranjene stvari, ki jih je zbiral za čas svojega življenja, med katerimi prevladujejo kipi prvotnih ljudstev Južne Amerike ali religiozne umetnine iz kolonialnega obdobja. Poleg hiše je velika ovalna zgradba La Capilla del Hombre s čudovitim pogledom na Quito, ki je v bistvu ogromen muzej njegovih del. Guayasamin je bil v prvi vrsti slikar in na platnu je skušal ujeti človeško trpljenje. Njegove umetnine imajo velik poudarek na krivicah, ki so se zgodile v zgodovini človeštva in v Južni Ameriki so doletele predvsem prvotne prebivalce po prihodu Evropejcev. Rdeča nit njegovih upodobitev so tako srce parajoče resnične zgodbe prvotnih ljudstev iz celotnega kontinenta. Guayasamin je znal trpljenje in bolečino – ter tudi vsa druga čustva – mojstrsko zajeti v človeških dlaneh. Bistvo njegovih najpomembnejših del predstavljajo človeške dlani z izrazito dolgimi prsti. Najbolj znana dela vključujejo tudi človeško trpljenje v času različnih diktatur po celem svetu in v koncentracijskih taboriščih med drugo svetovno vojno. Po vsej morbidnosti se obiskovalca v muzeju naposled le razvedri z videoposnetkom Guayasamina, ki v intervjuju v živo ustvarja portret svojega prijatelja kitarista. Njegova energija in strast do slikanja sta nalezljivi in moja majhna skupina se je nasmihala ob gledanju njegovega živahnega mahanja po platnu. V dobri uri je naslikal impresiven portret z vso zgodbo, ki jo zanj predstavlja glasbenik. Proti koncu svojega življenja je Guayasamin začel upodabljati tudi bolj pozitivne motive, predvsem je pokazal ljubezen do svoje mame, ki mu je do smrti govorila, da poklic umetnika nima smisla. Prav tako je njemu ljubi Quito upodobil več kot dvestokrat. Njegove slike po stilu spominjajo na Picassa in so zelo ganljive, saj je bil Ekvadorec neverjetno sposoben zadeti človeška čustva. Obisk njegovega muzeja je meni razširil obzorja, saj sem prvič slišal za tega izjemnega umetnika.
Po štiridnevnem postanku v ekvadorskem glavnem mestu sem se spet usedel na kolo in se odpeljal 60 km južneje na področje z vulkani. V majhnem kraju Chasqui je izvoz za narodni park Cotopaxi. Sam sem prikolesaril v kraj iz Quita in v hostlu so se Avstrijka in mlad belgijski par pripravljali na izlet do vulkana. Prostor je bil še za enega, in ker se stroški izleta (70 $) razdelijo med štiri sem se jim seveda pridružil. Cotopaxi je eden izmed najvišjih delujočih vulkanov na svetu, in čeprav je njegov vrh na 5897 m večino časa zakrit v oblakih, je priljubljena turistična destinacija za tuje in domače turiste. Vulkan je nazadnje močneje izbruhnil leta 1877, majhno aktivnost pa so zaznali tudi leta 2015, ko se je iz vulkana dvakrat pokadilo. Zasneženi vrh v obliki stožca s svojo okolico spada pod narodni park Cotopaxi, ki se odpre ob 8. uri zjutraj in iz kraja na 3100 m smo se z džipom odpravili do parkirišča na 4500 m. Cesta se iz asfaltne hitro spremeni v grob, rebrast makadam in premetavalo nas je, ko smo želeli narediti nekaj slik, ko se je vulkan prvič pokazal, naposled pa nam je voznik le ustavil, da smo lahko v miru dokumentirali rdečkasti in na samem vrhu s snegom prekriti vulkan. Voznik, ki nas je predtem opozoril, da lahko na planoti pod vulkanom vidimo, kako se prosto pasejo divji konji, nas je odložil in pokazal na zavetišče na 4800 m, ki je tudi izhodiščna točka za vzpon na vrh. Začeli smo hoditi proti njemu z vsemi plastmi oblačil, ki smo jih lahko spravili nase, saj je močno pihalo in veter je raznašal kaplje naokrog, tako da smo bili hitro povsem mokri. Hodili smo po potki iz kamnov in peska, ki je vijugala do zavetišča, ki je pravzaprav izgledal kot lesena koča v naših hribih. Vrh se je večino časa skrival za oblaki, a se je vsake toliko časa le prikazal, tako da čisto prikrajšani za razglede vseeno nismo bili. Premraženi smo se slikali pred napisom 4864 m in se v lepi notranjosti pogreli s kokinim čajem, čeprav nihče od nas ni imel večjih težav z nadmorsko višino. Znotraj smo opazovali ljudi, ki so se v polni alpinistični opremi vračali iz vzpona na vrh. Sami smo se odpravili do prvih zaplat snega in ledu na 5100 m. Tokrat je bila pot bolj v zavetrju in precej lažje smo premagali dodatnih 300 m višinske razlike. Naredili smo skupinsko sliko na nenavadni rdeči podlagi, ki je dokaz vulkanskih kamnin in žvepla, ter se vrnili nazaj. Po drobnem mehkem pesku, ki je spominjal na melišče, smo se ekspresno vrnili do džipa in voznik nas je zapeljal nižje proti majhnemu jezeru. V dobri uri smo se sprehodili okrog njega in brezupno čakali, da bi se nebo povsem razjasnilo in da bi imeli priložnost za popolno fotografijo vulkana. Pokrajina in rekreacija na nadmorski višini v spremenljivem vremenu nas je izmučila in prijetno utrujeni ter z eno izkušnjo več smo se vrnili v hostel.
Po dnevu kolesarjenja sem se iz Chasquija večino dneva spuščal do turistične vasice Baños. V kraju je nešteto možnosti za adrenalinske športe, pohode, dnevne izlete in sprostitev v termalnih vodah, ki jih greje bližina vulkana Tungurahua. V Bañosu je na desetine turističnih agencij, ki ponujajo raznorazne izlete ter aktivnosti in odločil sem se za ogled slapov s kolesom. Naslednje jutro sem si tako izposodil kolo z boljšim vzmetenjem in se podal po cesti še dlje v dolino. Počutil sem se skoraj tako kot vsak dan na kolesarjenju. Naprej sem peljal čez most ob hidroelektrarni, nato pa skozi kratek tunel do prve kolesarske steze, ki je odlično izpeljana po zunanji strani, tako da na levi strani iz sten kaplja voda, na desni pa se razprostira pogled na čudovit kanjon z reko Pastazo na dnu. Na drugi strani reke sem zagledal prve slapove in turistično infrastrukturo s številnimi mostovi in ziplinu podobnimi stvarmi. Po mokri cesti iz tlakovcev in kamnov sem nadaljeval pot ter slikal slapove. Po zajtrku z razgledom na kanjon sem prispel do glavne atrakcije na poti, do slapova Pailón del Diablo. Ljudje so me vabili na prvi vhod, vendar sem prebral, da se bolj splača iti na drugega, tako da sem ignoriral njihovo mahanje. Priklenil sem kolo in v ponedeljek ob pol deseti uri zjutraj so bile majhne trgovinice na poti do vhoda še zaprte. Po kamniti potki sem se kar nekaj časa spuščal do kavarne, kjer sem plačal dva dolarja za vstop. Poleg mene je bilo nekaj domačih turistov in naša pričakovanja so naraščala zaradi vse glasnejšega zvoka vode. Kamnite stopnice so postajale mokre in zagledal sem lahko mogočen slap, ki je izgledal kot povečan curek vode, ki z vso močjo pada v tolmun. Sila vode in jakost zvoka sta bila neverjetna in nekaj časa sem lahko samo gledal in občudoval moč narave. Spustil sem se nižje in naredil nekaj slik, dokler nisem opazil ljudi, ki so stali precej višje nad mano. V steni je bila ozka odprtina, ki je vodila do samega vrha slapu. Pisalo je, da je na mestih prehod visok samo 80 cm in moral sem se potruditi, da se mi ni bilo treba z nahrbtnikom plaziti po mokrih tleh. Po temnem in vlažnem prehodu sem se prerinil do druge razgledne točke in do zadnje je sledilo še malo plezanja. Na najvišjem balkonu so mokre stopnice, na katere je padala voda, potekale vzporedno s slapom in domačini so se bili pripravljeni povsem zmočiti za sliko. Po stopnicah se je dalo priti za slap in tudi sam sem poskusil – seveda oblečen v rdečo pelerino, ki jo kot izkušeni kolesar vedno nosim s sabo. Pot se je končala za slapom in voda je padala name v močnih curkih, zato sem se po hitrem postopku vrnil na suho. Sprehodil sem se še čez bližnji most in slikal slap v celoti. Vrnil sem se na cesto in odkolesaril še do zadnjega slapu na poti. Začel je padati dež in po spolzkih lesenih stopnicah sem moral vse do reke, kjer sem videl čudovita dva slapova, a se zaradi vremena nisem dolgo zadržal. Vrnil sem se s prevozom skupaj z dvema Nizozemcema, saj me je popoldne čakal še obisk toplic.
Preveril sem različne toplice v kraju in se odločil za najbolj tradicionalne Termas De La Virgen. Sprehodil sem se pet minut stran od mojega hostla in videl slap, pod katerim se nahajajo bazeni z različnimi temperaturami vode. Kupiti sem si moral obvezno plavalno kapo in plačal štiri dolarje vstopnine. Preoblekel sem se in v modri plastični gajbi za sadje s polomljeni ročaji oddal svoje stvari na varno. Voda v bazenih je umazano rjava, vendar sem slišal, da je ta neprivlačna barva naravna in da jo redno menjajo. Prostor vsake toliko časa tudi izpirajo z močnim curkom, vendar bi jim za čiščenje debelih oblog vodnega kamna verjetno bolj prav prišlo pnevmatsko kladivo. Naprej sem odšel pod tuš s toplo vodo in v bazen, v katerem je bilo največ ljudi. Voda je bila prijetno topla in v rjavi mlakuži se je namakalo polno otrok in domačinov. Čez čas sem se namenil še v bazen v neposredno bližino slapu, kjer je voda najtoplejša. Po stopnicah sem v sandalih zakorakal v vročo vodo in starejša gospa me je okarala, naj jih sezujem. Ubogal sem jo in komaj sem se lahko potopil v vodo. Mojim mišicam je dobro delo in na tabli sem videl opozorilo, da je pet minut priporočljivi čas v tem bazenu. Po približno tem času sem odšel pod hladno vodo, ki so jo speljali iz slapu in v bazen s hladno vodo na drugo stran term, v katerem sem bil povsem sam. Postopek sem ponovil trikrat in opazoval sem domačine, ki so na različne načine uživali v vodi. Pozdravili smo se s parom, ki sta bila očitna turista in počasi mi je bilo dovolj šokiranja telesa. Počutil sem se utrujeno in sproščeno ter se vrnil nazaj v hostel. Zvečer sem se še zadnjič sprehodil po centru med številnimi domačimi in tujimi turisti, saj sem bil naslednji dan že na poti do Riobambe.
