Preden sem zapustil Cusco sem moral obkljukati še par znamenitosti, ki jih ponujata mesto in njegova okolica. Sveta dolina Inkov (Sacred Valley) je dolina, ki se nahaja blizu Cusca in je bila v času Inkovskega imperija pomembno področje za poljedelstvo. Izlet sva opravila skupaj z Julio in poleg nje so bili na avtobusu še trije drugi Kanadčani, tako da smo se večino časa pogovarjali o Kanadi. Na poti do doline smo napravili kratek postanek v trgovini tekstila s klasičnimi, barvitimi andskimi vzorci. Gospa v tradicionalnih oblačilih nam je z veliko mero suhega humorja predstavila postopek tradicionalnega tkanja tekstila iz alpakine volne. Obiskovalci smo sedeli v krogu in poslušali zanimivo razlago, v ozadju pa so alpake in lame prežvekovale dolge bilke trave. Najbolj impresivno je bilo videti njihove načine pridobivanja naravnih barvil, predvsem različnih odtenkov rdeče, ki jih pridobijo iz parazitov, ki živijo na kaktusovih listih. Gospa je med dolgimi kaktusovimi bodicami previdno nabrala nekaj belih uši in nam jih v razprti dlani pokazala. Nato je dlani podrgnila skupaj in na naše presenečenje so bile krvavo rdeče barve. Obarvano volno tkejo s pomočjo alpakine kosti na statvah, podobnim tistim, ki so jih uporabljali Inki pred petsto leti. Po kratkem sprehodu po trgovini z njihovimi izdelki smo se vrnili v kombi in odpeljali do arheološkega najdišča Moray. Vodička nas je popeljala v ograjeno notranjost in opazoval sem krožne terase, ki so spominjale na amfiteater, ter se spraševal, kaj točno si ogledujemo. Najprej smo naredili nekaj slik, nato pa nam je vodička pojasnila, da so Inki na tem prostoru izvajali poljedelske eksperimente. Inki naj bi s terasami dosegli učinek različnih mikroklim in preiskovali so njihov učinek na poljščine. Sodobni znanstveniki so na terasah odkrili prsti iz različnih področij Peruja, tako da so Inki verjetno opazovali in spremljali rast pridelkov v različnih prsteh. Podobno kot v Machu Picchuju in vseh ostalih Inkovskih zgradbah je tudi pod krožnimi terasami speljan odvodni sistem, tako da se v deževnem obdobju voda ne zadržuje na poljih. Najvišje terase so globoke okrog 70 m in temperaturna razlika med najvišjo in najnižjo lahko znaša tudi do 5 °C. Terase v Morayu ne izgledajo nič posebnega v primerjavi z ostalimi arhitekturnimi presežki iz predkolumbovske Južne Amerike, vendar je treba priznati, da so bili Inki z izvajanjem poskusov in optimalnim pridelovanjem poljščin neverjetno napredni za svoj čas.
Nadaljevali smo vožnjo po lepi, valoviti pokrajini, ki je Julio spominjala na Toskano – pripomba, ob kateri sem lahko zgolj zavil z očmi – ter se začeli spuščati proti naslednji znamenitosti. Vsem nam je vzelo sapo, ko smo iz kombija nenadoma zagledali več kot tri tisoč belih bazenov s soljo. V močnem soncu so bila obvezna sončna očala, saj so beli solni bazeni sekali iz skalnato rjave pokrajine. Izstopili smo in se jim približali po zaviti sprehajalni potki. Vodička nas je popeljala do ozkega izvira slane vode. Sol so na tem območju pridobivala že ljudstva pred obdobjem Inkov, ki so prevzeli nadzor, ko so porazili svoje predhodnike. Voda v bazenih ima glede na stopnjo izparevanja različne odtenke – od umazano rjave do kristalno bele. Iz vsakega bazena sol pridobijo enkrat na mesec. Videli smo delavce, ki so z lesenimi orodji grabili sol na kup in jo pospravljali v vreče. Orodja so me spominjala na slike Sečoveljskih solin. Naredili smo veliko slik iz različnih zornih kotov in se mimo prodajaln soli namenili nazaj proti kombiju ter se vrnili v Cusco.
Naslednja nujna stvar, ki jo je v Cuscu treba videti je postala priljubljena šele pred kratkim. Mavrična gora ali rainbow mountain ali Vinicunca, kot je poznana v lokalnem jeziku, je dokaj nedavna turistična atrakcija, ki se je razkrila zaradi taljenja ledenika, ki je prekrival vrh gore in razgalil njeno naravno lepoto. Prvič so jo opazili leta 2015 in po izgradnji boljše ceste leta 2018, po kateri se je mogoče pripeljati do izhodišča na 4600 m, je mavrična gora hitro postala druga najbolj obiskana lokacija v Cuscu. Zaradi navala turistov so se nekatere agencije začele na izlet odpravljati zgodaj, in čeprav je meni zgodnje vstajanje zaradi kolesarjenja prešlo v navado, me bujenje ob pol tretji uri zjutraj ni preveč mikalo. Vseeno sem se odločil za odhod sredi noči in vodič je trkal po vratih hostlov v Cuscu, da je nabral skupino neprespanih turistov, ki smo se tisti dan namenili na izlet do Mavrične gore. Dobra ura vožnje po asfaltu je vse zazibala nazaj v spanec, ki ga je posledično prekinil ropot, ko je kombi zapeljal na makadamsko cesto. Pojedli smo zajtrk in čakala nas je še ura vožnje po makadamski cesti v široki dolini, v kateri so preprosti domačini pasli konje in alpake. Vzpenjali smo se vse višje in začel sem opazovati rdečkaste odtenke na pobočjih okoliških gora. Sonce se je začelo prikazovati izza hribov in obetal se nam je lep dan. Sončni žarki so še dodatno začinili mešanico pomanjkanja spanca in kisika v naših rahlo omotičnih glavah. Mnogi so se opremili s koko na tisoč in en način, ki jo prodajajo v Cuscu, vendar je imel vodič za nas pripravljenega nekaj drugega. Najprej nam je pojasnil dnevni red in kratek pohod do Mavrične gore in dodatni odsek, ki vodi do razgledne točke nad Rdečo dolino. Nato pa je iz žepa potegnil majhno flaško z aguo colorido, ki je nekakšna odišavljena alkoholna voda in vsakemu je v dlani kapnil nekaj kapljic, ki smo jih nato vdihnili in si z njimi osvežili obraz.
Izstopili smo iz avtobusa in v vrsti za stranišče sem izvedel, da nisem edini Slovenec v skupini. Predstavil sem se Tini iz Novega mesta in nisem si mislil, da bo tako lepo slišati pravilno izgovorjavo mojega imena. Čudovito je bilo spet govoriti v domačem jeziku in razmeroma kratek vzpon do najbolj fotogenične točke dneva je hitro minil. Na prelazu nismo bili sami, saj so nas tam že pričakali domačini, ki so prodajali vse živo. Najbolj glasen je bil gospod, ki je ponujal žig mavrične gore za v potni list, sledile pa so mu gospe, ki so prodajale hrano in pijačo. Vsaj lami s sončnimi očali, s katerimi so se slikali turisti, še nista bili pripravljeni. Vodič nam je dejal, naj se najprej povzpnemo še višje do razgledne točke. Napravili smo slike za družbena omrežja in uživali v razgledu, saj se je poleg mavrične gore v daljavi videla tudi ogromna zasnežena gora Ausangate. Vrnili smo se do gospe, ki je v železnih loncih nad ognjem grela vodo za v termovke, v katerih je imela kokin čaj in kavo. Vodič nam je razložil zgodbo mavrične gore in pojasnil, da so barve posledica tektonskih premikov in vulkanskega delovanja, ki so povzročili erozijo določenih mineralov. Turistično atrakcijo v povprečju obišče približno tisoč turistov na dan in na prelazu se je začelo nabirati vse več ljudi. Naša skupina je nadaljevala pohod proti Rdeči dolini. Hodili smo po zanimivem rdečem pesku po ozki poti in opazovali ogromno število turistov, ki si je v lepem dnevu prišlo ogledat mavrično goro. V tistem trenutku sem dojel, da se je dejansko splačalo zgodaj vstati, saj se je videla vrsta ljudi, ki so na mestu, kjer smo bili dobro uro prej praktično sami, čakali na priložnost za sliko. Petindvajset minut hoje in spet smo se znašli nad 5000 m nadmorske višine. Tokrat smo uživali v razgledu na »Rdečo dolino«, ki je osupljiva, široka dolina, v kateri se po strmih pobočjih prelivajo odtenki rdeče in zelene barve. Peru je ponudil še eno impresivno naravno lepoto in slikali smo drug drugega pred osupljivo dolino. Obrnili smo se in se vrnili proti kombiju ter hodili mimo turistov na konjih, ki so šele začenjali vzpon do mavrične gore.
Jezero Titikaka
Izjemno dolgega premora v Cuscu je bilo konec in usedel sem se na kolo ter na visokih nadmorskih višinah po pretežno ravni planoti nadaljeval pot proti jugu države v smeri jezera Titikake. Na perujski strani je največje mesto ob jezeru Puno, ki ponuja možnost številnih izletov do bližnjih otokov. Titikaka je največje jezero v Južni Ameriki in 55 % ga pripada Peruju, 45 % pa sosednji Boliviji. Leži na nadmorski višini 3800 m in je tako najvišje plovno jezero na svetu. Po altiplanu sem v treh dneh iz Cusca privozil v Puno in si rezerviral izlet po jezeru, ki se je naslednje jutro začel v precej bolj normalnih urah kot izleti v Cuscu. Naša starostno raznovrstna skupina turistov je na dolgem pomolu med gnečo ljudi lovila našega hitrega vodiča. Napotili smo se v enega od dolgih čolnov s streho, ki so imeli po dva oblazinjena sedeža na vsaki strani. Počakali smo, da se je čoln zapolnil in sedel sem zraven starejšega Franka iz Kanade, ki je prišel v Peru uresničit svojo življenjsko željo obiskati Machu Picchu. Peljali smo skozi nepregledne količine vodnega trsa, za katere nam je vodič razložil, da obsegajo tristo kvadratnih kilometrov in so del naravnega rezervata. Na njegovem obrobju se nahajajo plavajoči otoki Uros, ki so bili naš prvi postanek. Jezero na tem delu je globoko največ devet metrov in na več plavajočih otokih, ki so zgrajeni iz vodnega trsa, živi okrog sto družin. Pripeljali smo se do enega izmed otokov in domačini so vsakemu posebej segli v roko ter nas pozdravili v svojem lokalnem jeziku. Hodili smo po valovitih tleh iz posušenega vodnega trsa in opazovali simpatične hiške. Otok se mi je zdel precej majhen in vodič nam je pojasnil, da je iz perspektive domačinov zelo velik, saj ga morajo redno vzdrževati. Vsak mesec je treba celoten otok prekriti s svežo plastjo trsja. Na njem živijo šele eno leto in za njegovo izgradnjo so potrebovali dobro leto in pol. Ohranil se bo od trideset do štirideset let. Pojasnili so nam način izgradnje, in sicer se na nekaterih mestih korenine trsja tako prepletejo, da nastanejo plavajoči bloki. Lokalno prebivalstvo na območju poišče veliko takih koreninastih blokov zemlje in jih z vrvmi poveže med seboj. Glavni moški na otoku nam je razložil, da je na tem otoku med seboj povezanih dvajset blokov. Zasidran je s šestimi dolgimi bambusovimi palicami, ki smo jih videli štrleti iz vode nedaleč stran od otoka. Plasti trsja se z leti pogrezajo v vodo in posledično dosežejo dno jezera. Otok tako ne plava več in v deževnem obdobju se nivo jezera dvigne ter otok povsem poplavi. S poskakovanjem je enostavno preveriti, če otok še plava. Na njem stanujejo v preprostih hišah iz vodnega trsa. S njim se tudi prehranjujejo, saj vsebuje veliko kalcija in je tako dober za zobe. Njihovo prevozno sredstvo so motorni čolni, vendar za turiste spletejo gondole, v katerih smo za dodatnih petnajst solov v polžjem tempu obkrožili otok. Ljudje na otokih se ukvarjajo z ribolovom in turizmom. Čeprav se nahajajo na območju naravnega rezervata, jim vlada dovoli loviti ptice in nekaj obiskovalcev je zavzdihnilo, ko je moški ponosno dvignil raco, ki jo je ujel dopoldne. Mene je bolj presenetilo orožje, saj je pokazal puško, ki je spominjala na mušketo izpred dvesto let. Konec devetdesetih letih je plavajoče otoke prvič obiskal perujski predsednik in jim obljubil pomoč, tako da jim je vlada financirala sončne celice in v bližini zgradila osnovno ter srednjo šolo. Naš izlet je potekal v nedeljo in otroci so bili doma, tako da smo jih lahko videli. Meni so se zasmilili, ko sem videl njihove opečene obraze, kljub temu da naokrog hodijo v slamnatih klobukih. Celotna misel, da ljudje resnično živijo na tem otoku, ki bi ga lahko prehodil v dvajsetih korakih in ki smrdi po v vodi razpadajoči travi, mi ni dala miru in dregnil sem Franka ter ga vprašal, če verjame, da te ljudje tukaj preživijo celotno leto. V odgovor je skomignil z rameni in sledil moškemu v eno izmed kolib. Gospe na otoku se ukvarjajo z ročnimi deli in pohiteti so morale s prodajo svojih izdelkov, saj se je ob otoku že zasidral drug čoln s turisti.
Počasi smo se vrnili na naš čoln in čakala nas je dolga vožnja do naslednjega zanimivega otoka na jezeru. Dobro uro in pol stran se nahaja otok Taquile, na katerem živi okrog dva tisoč prebivalcev, ki govorijo isti jezik kot prebivalci plavajočih otokov. Tokrat smo se zasidrali ob pomolu in se peš odpravili okrog otoka, ki ni pretirano visok, tako da smo hitro uživali v lepih razgledih. V daljavi smo lahko videli bolivijsko obalo s Copacabano in s snegom prekrito gorsko verigo v ozadju. Med hojo po otoku nas je vodič opozoril tudi na terase, ki so ostale še iz Inkovskih časov, na katerih ljudje pridelujejo hrano. Jezero Titikaka ima zaradi svoje velikosti lastno mikroklimo, ki jo povzroči izparevanje vode v sončnem vremenu, tako da je mogoče gojiti kulturne rastline tudi na tako visokih nadmorskih višinah. Mene so barva vode v jezeru, rahli valovi in skalnata obala spominjali na hrvaško obalo. Vodič je pokazal na peščeno plažo in dejal, da je to najvišja plaža na svetu. Sprehodili smo se mimo hiš in videli prve ljudi na otoku, ki so oblečeni v posebne pisane oprave. Prebivalci otoka so znani po svojih sposobnostih obdelovanja tekstila. Njihovo spretnost tkanja je prepoznal tudi Unesco, ki je otok leta 2008 uvrstil na seznam svetovne kulturne dediščine. Znanje se prenaša iz roda v rod in neverjetno je, kako lahko na tako preprostih napravah in s preprostimi orodji, kot je npr. alpakina kost, ustvarijo tako podrobne vzorce. Vodič nam je pojasnil, da za izdelavo najzahtevnejših izdelkov potrebujejo več mesecev. Moški nosijo široke, barvite pasove in štrikajo kar med hojo, saj imajo za pasom pripeto volno v različnih barvah, okrog vratu pa jim visijo kvačke. Sami si izdelajo dolge kape s cofom, katerih položaj na glavi ponazarja, če so samski ali poročeni. Značilen pozdrav je izmenjava kokinih listov, ki jih ne sprejemajo v dlani, vendar v pleteni torbici, ki jo nosijo za pasom. Moški imajo oblečene pasove, ki so spleteni iz ovčje volne in človeških las. Videli smo njihov tradicionalni ples in potipali nekaj tekstilnih izdelkov. Na soncu je bilo precej vroče in počasi se nam je mudilo do restavracije, kjer smo jedli okusno ribo iz jezera. Po obroku smo se vrnili do čolna, ki nas je pričakal na drugi strani otoka in nas odpeljal nazaj v Puno.
Moje potovanje v Peruju se je bližalo koncu in po dveh super mesecih sem zamenjal državo. Ob jezeru sem v dnevu prikolesaril tudi do bolivijske obale, natančneje do mesta Copacabana. Takoj ob prihodu sem v majhnem zalivu opazil številne barke, ki so sicer izgledale precej bolj preprosto od tistih v Peruju. Odšel sem v naključno turistično agencijo in si rezerviral izlet do otoka Isla del sol za naslednji dan. V lepem sončnem jutru sem se v zalivu pridružil skupini in kapitan nas je posedel na preprosto barko, ki je z neverjetno počasnostjo plula proti otoku. Vožnja je trajala skoraj dve uri in skušal sem zaspati ter si nabrati energije, ki mi jo je pobrala – očitno v Boliviji neizogibna – trebušna bolezen. Izstopili smo na peščeno plažo in opazil sem otroke, ki so v močnem vetru spuščali zmaje. Poleg njih so bili na koncu plaže prašiči, ki so se sprehajali ob vodi. Vodič je priganjal počasno skupino in nam razlagal podobne stvari, ki sem jih slišal že na otoku Taquile. Lokalni prebivalci se ukvarjajo z ribolovom, turizmom in poljedelstvom. Prav tako smo videli inkovske terase s to razliko, da na tem otoku za boljšo letino vsako leto žrtvujejo lamo. Nadaljevali smo pohod do vrha otoka, kjer se nahaja obredna miza, na kateri pa so Inki v preteklosti za boljšo letino žrtvovali ljudi. Nasproti mize je skala, ki z veliko domišljije spominja na pumo in ki naj bi oddajala pozitivno energijo. Nadaljevali smo še do ruševin iz Inkovskih časov, iz katerih je bil lep razgled na plažo pod nami. Med njimi je bil neusahljiv izvir zdravilne vode in vsak si je z njo umil obraz, vodič pa jo je natočil v plastenko in jo odnesel domov očetu. Sam sem si mislil, da je vsa pozitivna in zdravilna energija prišla kot naročena za moje prebavne motnje. Vrnili smo se do barke in med hojo nazaj sem videl, kako je starejši gospod po peščeni plaži priganjal kravo do vode. Spet smo bili na barki z lesenimi klopmi in skoraj ves čas poti nazaj sem spal. Popoldne sem prespal in prišel dovolj k sebi, da sem lahko odšel do pomola, kjer sem užival v čudovitem sončnem zahodu. Sončni žarki so se lesketali na mirnih valovih in počutil sem se, kot da bi bil nekje na morju in ne na skoraj 4000 m v južnoameriških Andih.