Lima
Neverjetno je, kako se lahko v Peruju v enem dnevu spustiš iz 4000 m do obale, saj je razdalja od visokih gora do morja manjša od stotih kilometrov. Spet sem sam vozil na kolesu, ki so ga slabe ceste v Andih precej zdelale in je bil zato potreben obsežnega popravila v Limi. Pokrajina ob obali je suha, oblačna in povsod naokrog je pesek, ki ga veter na nekaterih lepih delih oblikuje v sipine. Med njimi sem po razgibani cesti privozil do perujskega glavnega mesta. Lima ima devet milijonov prebivalcev in je mesto, ki se zaradi oceana ne more širiti na vse strani, tako da je razpotegnjeno ob obali. Pripravil sem se na razburljiv dan na kolesu, ki sem ga precej lažje preživel tudi zaradi izkušenj, ki sem si jih nabral med dosedanjim kolesarjenjem v južnoameriških mestih. Presenetila me je v oči bodeča razlika med izjemno revnim, umazanim predmestjem in razvitim, modernim centrom. Prav tako so v centru prepovedani ropotajoči mototaksiji, jaz pa sem mirno vozil po urejenih kolesarskih stezah, ki jih za vsakodnevno prevažanje po mestu uporabljajo mnogi domačini.
V velemestu sem si vzel nekaj dni premora, ki sem jih potreboval za popravilo kolesa, številne opravke in načrtovanje nadaljnje poti. Seveda sem mnogo časa namenil tudi ogledom, čeprav Lima ni eden izmed tistih krajev, ki bi človeku ponudili nešteto turističnih znamenitosti. Sam sem se najbolj razvajal s široko ponudbo hrane in pijače, kar v Peruju ni težko, saj je standard prehranjevanja na izjemno visokem nivoju. Zaradi tega ni čudno, da je limska restavracija Central velikokrat omenjena med petimi najboljšimi restavracijami na svetu, čeprav s kvaliteto prehranjevanja bolj mislim na to, da je skoraj vsak obrok, ki sem ga jedel v Peruju – tudi če je bilo to kosilo iz piščančjega bedra, riža in fižola v neki vasi sredi ničesar – neverjetno okusen. Poskusil sem nekaj tipične morske hrane in lokalnih specialitet. Med drugim sem že v Ekvadorju jedel morskega prašička, ki ima izjemno trdo kožo, vendar je njegov okus čisto v redu. Natakar me je vprašal, če bi nogo ali glavo in za prvič sem raje izbral nogo. V Limi je zelo priljubljena ulična hrana kravje srce, ki je postreženo podobno kot ražnjič in ki je mehko in sočno, tako da sem si ga večkrat privoščil.
V primerjavi z ostalimi večjimi mesti v Kolumbiji in Ekvadorju Lima nima razgledne točke, s katere bi se videlo betonsko džunglo in precejšnje število nebotičnikov ter visokih zgradb. Prestolnica Peruja je izjemno zelena in vsaka četrt ima svoj park, ki se zdi, da je središče življenja za mnoge domačine. V parku blizu mojega hostla je bil manjši amfiteater in vsakič, ko sem se sprehodil mimo, je bil v njem kakšen dogodek. Prvi dan je v njem igral bend z vsem pravim ozvočenjem, drugi in tretji dan pa so v sredini na latinsko glasbo iz prejšnjega stoletja plesali pari. Prav tako so si v bližini številni ljudje vsak dan cele popoldneve izmenjavali sličice albuma za svetovno prvenstvo v nogometu. Mesto ima tudi plaže, ki so ob najbolj turističnih predelih rezervirane za surfanje, saj voda zaradi hladnega Humboldtovega toka ni preveč mamljiva za kopanje, poleg tega pa se že od daleč vidi enakomerne in dolge valove. Ob morju je tudi fascinanten trgovski center s kavarnami in restavracijami, ki imajo čudovit pogled na morje. Obala ob mestu izgleda impresivno zaradi tega, ker je praktično odrezana od mesta z visokimi klifi. Meni se je zdelo, da so razviti deli Lime povsem drugačni od Peruja, ki sem ga spoznal med enomesečnim kolesarjenjem. Središče mesta je tiho, čisto in v njem ni potepuških psov ali brezdomcev. Ljudje so bolj bele polti in na videz precej bolj podobni Evropejcem, predvsem pa ni ljudi, oblečenih v tradicionalna oblačila, ki so na vsakem koraku v goratih predelih države.
Podobno kot ostala južnoameriška mesta ima Lima veliko umetniških grafitov, ki krasijo celotne fasade visokih zgradb in imajo pogosto močna sporočila o aktualnih družbenih težavah. Veliko jih poudarja pomembnost izobrazbe in enakopravnosti med spoloma, ki je na splošno v Južni Ameriki precej pereča tema. Največ jih je v turističnih soseskah, kjer imajo umetniki odprte tudi svoje galerije. Svetovni znani perujski ulični umetnik je Jade Rivera, čigar grafiti se nahajajo v številnih svetovnih mestih. Mimo njih sem tudi zapuščal Limo, ko sem se odpravil proti ostalim turističnim znamenitostim ob perujski obali.
Paracas in Islas Ballestas
Z vsakim novim dnem me je v popoldanskih urah pozdravilo več sončnih žarkov, kar je dvignilo moje razpoloženje po depresivnem kolesarjenju v gosti megli. V puščavski pokrajini sem v močnem vetru in ob pogledu na kilometre rafinerij ter industrijskih objektov pripeljal v majhen obmorski kraj Paracas, ki je odskočna deska za izlete na okoliške otoke.
V torek pred osmo uro zjutraj me je gospod iz turistične agencije pospremil do pomola, kjer sem se pridružil skupini turistov, ki so bili postavljeni v vrsti. V skupini je bilo poleg domačih turistov tudi enajst mladih, presenetljivo znosnih, Italijanov. Na ulici je bilo ogromno drugih ljudi, ki so čakali na izlet s čolnom. Počasi smo napredovali po dolgem pomolu in čakali, da je naša skupina prišla na vrsto.
Vstopil sem na dolg, bel čoln in se usedel na klop v četrto vrsto na levo stran. Na čolnu je bilo prostora za vsaj štirideset ljudi in skoraj vsi sedeži so se zapolnili. Simpatična vodička nas je preštela in pozdravila prek mikrofona. V polni hitrosti je bilo kar vetrovno in potniki smo si nadeli kape ali kapuce. Pripeljali smo do prvih skal, nad katerimi se je na pobočju videl hieroglif svečnika ali kaktusa. Stvar je izgledala podobno kot bolj znamenite črte v Nazci. Hieroglif je na področju, kjer ni veliko peska in je vrezan 30 cm globoko na zavetrni strani hriba, zato se je tudi obdržal do današnjega časa.
Nadaljevali smo z vožnjo proti otokom in vmes videvali jate črnih ptic, ki so letele v ravnih dolgih črtah tik nad vodno gladino. Bilo jih je na stotine in zanimivo je bilo opazovati njihov ples. Hitro smo vozili in malce nas je premetavalo, tako da je bilo pametno, da sem izpustil zajtrk. Po dobrih petnajstih minutah smo prispeli do zanimivega otoka, na katerem je bilo nešteto različnih ptic. Voda je iz otoka oblikovala jame in izklesala zanimive oblike skal, ki so štrlele iz vode. Videli smo majhne humboldtove pingvine, ki so po skalah nerodno stopicali do vode. Na tem območju lahko živijo zaradi hladnega Humboldtovega toka, ki prihaja iz juga in prinaša hladno vodo s 14 °C. Prav zaradi njega je voda polna planktona, ki privabi tudi ostale živali, predvsem različne vrste rib. Skale so povsem bele od ptičjih iztrebkov in na vrhu vseh treh otokov je mogoče opaziti nizek zid iz skal, ki je namenjen temu, da gvano ne pade v vodo. Nekaj se ga seveda znajde v vodi in zaradi tega nastaja gosta morska pena. Poleg tega se gvano hitro zavoha v zraku. Poslikali smo pingvine, obrnili čoln, da je imela tudi
druga stran priložnost za slikanje, in se odpeljali naprej.
Oblike skal so bile vse bolj zanimive in povsod so bila živa bitja. Na spodnjih skalah temne školjke in raki, povsod po otokih pa različne vrste ptičev, kot so npr. kormorani, pelikani in strmoglavci. Slednji lovijo ribe tako, da se iz visoke višine zaletijo v vodo, kar v povprečju izvedejo 70-krat na dan. Omenjeni način lova na starejših primerkih strmoglavcev pusti posledice, saj imajo težave z vidom ali pogosto celo oslepijo. Na številnih osamljenih skalah sredi vode pa smo lahko občudovali tudi morske leve, ki so nepremično ležali, tako da je ena izmed turistk vprašala, če so sploh živi. Na tem območju nimajo naravnih sovražnikov, zato so lahko tako brezskrbno poležavali blizu vode. Večina je bila
samic, poleg nekaterih izmed njih so bili tudi mladiči. Samice so noseče enajst mesecev in med parjenjem se večino časa nahajajo v vodi, tako da smo imeli srečo, da je sezona parjenja mimo in da so se povzpele na skale. Spet smo slikali in voznik je spretno obrnil čoln ter odpeljal do najbolj severnega otoka, na katerem smo videli ogromno črno liso. Vodička je razložila, da so to kormorani, ki jih je bilo nešteto. Na tem otoku je tudi nekaj hišk, ki jih uporabljajo ljudje, ki na vsakih devet let pridejo na otok pobrati gvano. Ptičji iztrebki so bogato hranilo, ki ga pobirajo ročno in zberejo ga lahko okrog štirideset ton. Poslikali smo še zadnje stvari in postajalo mi je slabo od zibanja in gledanja v telefon. Vrnili smo se in še bolj je pihalo, tako da smo bili vsi zaviti v naše bunde. Celotni izlet v oblačnem vremenu je trajal zgolj dve uri, a bi mi bilo zelo žal, če bi ga izpustil.
Huacachina
Naslednji sem dan sem se s kolesom odpravil naprej, proti notranjosti Peruja. Zgolj dan potovanja stran se nahaja mesto Ica, zraven katerega je oaza Huacachina, ki leži sredi istoimenske majhne puščave s peščenimi sipinami. Majhna vasica s stotimi prebivalci okrog oaze je podrejena celoletnemu turizmu, saj idilična pokrajina v povprečju privabi do tisoč turistov na dan. Glavna atrakcija je vožnja po sipinah s puščavskimi vozili buggyji, ki ljudi v adrenalinski vožnji prevažajo po sipinah, po katerih je mogoče tudi deskati. Poleg tega je pokrajina znana po pridelovanju vina in lokalne žgane pijače iz fermentiranega soka iz grozdja – pisca. Pisco sour je priljubljen koktalj in mnogi turisti ga srkajo na terasah številnih lokalov, ki so razporejeni ob oazi.
Naslednji dan sem si rezerviral popoldanski izlet in ob štirih odšel do majhne turistične agencije blizu centra. Po pesku smo se sprehodili do velikega parkirišča buggyjev in močnejši voznik s poševno ustnico, ki je vozil bos, nas je razporedil v vozilo. Sedel sem v drugi vrsti zraven španskega para. Privezali smo se čez glavo in pripeli s pasovi, ki so izgledali kot tisti, ki so na letalih. Voznik je zagnal glasen motor in začela se je vožnja po sipinah, med katero nas je tako premetavalo, da smo vsi poskakovali na svojih sedežih. Na najstrmejših delih so dekleta kričala od vznemirjenja, ostali pa smo se široko smejali. Vsi smo uživali in na eni izmed sipin smo se ustavili, kjer so se ljudje slikali na strehah buggyjev. Mene je slikal španski par in tudi jaz sem bil fotograf številnim ljudem. Na sipini je bilo več različnih skupin in vozniki so iz prtljažnikov začeli vleči borde za deskanje po sipinah. Postavili smo se v vrsto in voznik je spustil vsakega posebej, potem ko mu je z voskom namazal bord. Ulegli smo se na trebuh, komolce postavili na desko in razširili noge za boljše ravnotežje. Začeli smo na majhni sipini, da smo se navadili in bilo je vse bolj zabavno. Kot prvi sem se spustil na drugi največji in hitrost je bila kar velika, tako da sem precej užival. Vsi smo gledali tudi ostale in spremljali, kako dobro jim gre. Čez sipino smo se sprehodili do največje sipine in voznik je pozabil prinesti vosek, a je bil najdaljši spust vseeno super. Pogled na skupino mladih ljudi, ki z bordi hodijo po peščenih sipinah v pozno popoldanskem soncu in za seboj puščajo sledove v pesku, je bil neverjeten. Posedli smo se nazaj v buggyje in se zapeljali do prve sipine, da smo pobrali kapo, ki jo je izgubila ena izmed deklet ter nadaljevali do lokacije, kjer smo spremljali sončni zahod. Bilo je magično opazovati sonce zahajati v puščavi. Ko je sonce dokončno zašlo za eno izmed sipin v daljavi, se je nenadoma zelo ohladilo in posedli smo se nazaj na sedeže ter se vrnili do lagune
