V Kirgizijo sem prispel po neverjetnem tednu v gorovju Pamir, ki me je psihično in fizično precej izmučil. Zadnji dan v Tadžikistanu je bil izredno lep, saj smo imeli kolesarji sončno vreme v presunljivi pokrajini. Ne glede na čudovit razgled je bilo izjemno naporno zaradi strmih vzponov in slabega stanja ceste. S skupino kolesarjev, ki smo osvojili najvišji prelaz, smo srečali kolesarja iz Londona, ki nam je predlagal, da prenočimo na farmi jakov, ki se nahaja na nikogaršnjem ozemlju med obema mejama. Pred mejo smo bili opozorjeni, da nas bodo cariniki želeli podkupiti. Zadnji kilometer je bil zame eden najtežjih na celotni poti, saj se je cesta sprevrgla v grob makadam, obenem pa sem v nogah čutil posledice zadnjih dni. Začel je pihati tudi mrzel veter in sestopil sem s kolesa ter ga začel potiskati v hrib. Mučnega potiskanja je bilo naposled konec in od izčrpanosti sem se sesedel na tla, ko sem prispel do hišice na meji. Carinik je pregledal moj potni list in me spustil naprej. Z mladimi Nemci (tokrat me niso prinesli naokrog) sem zamenjal denar in se odpravil naprej. Cesta je bila v katastrofalnem stanju in na spustu sem se previdno vozil po rdečkastem blatu. Po nekaj ovinkih sem zagledal farmo in se olajšano ustavil. Kmalu so za mano prispeli še ostali kolesarji in skupaj z vojaki, ki so stražili mejo, saj smo se nahajali med obema državama, smo pojedli večerjo in gledali svetovno prvenstvo v nogometu.
Naslednji dan smo se zbudili pred šesto in v hladnem jutru nadaljevali spust po blatni cesti do meje s Kirgizijo. Zaradi različnih hitrosti smo se kolesarji razkropili in presenečen sem bil nad novo državo. Čeprav je bila pokrajina v Kirgiziji čudovita, s svojimi zelenimi in rdečimi odtenki mogoče celo bolj privlačna kot Pamir, nikakor nisem uspel dobiti motivacije za kolesarjenje. Po enem tednu brez tuširanja sem se vrnil v civilizacijo in počutil sem se enostavno praznega. Vseeno sem občudoval zelene travnike, na katerih so se pasle črede konj in rdečkaste skale, med katerimi so tekle umazane reke. Kolesarji smo se spet srečali v prvi restavraciji in ugotovili, da smo nazaj v udobnem življenju. Okusna hrana in povezava do interneta in vsi smo bili zatopljeni v telefone, saj se že nekaj časa nismo javili domov. Pripomoglo je tudi dejstvo, da sem se počutil izredno močnega, ker smo se iz »višinskih priprav« vrnili nazaj na razmeroma normalno nadmorsko višino in zdelo se mi je, da z lahkoto premagujem vzpone, ki so bili več kot 3500 m nad morjem.
Pri potovanju do glavnega mesta nisem ponovil napake iz Tadžikistana in skozi tunel sem kolo naložil na tovornjak prijaznega prodajalca krompirja. Na nižji nadmorski višini sem lažje kolesaril, ceste so bile v boljšem stanju, vzponi pa precej manj naporni kot prej, tako da sem napredoval hitro. V glavnem mestu sem imel smolo s prenočitvijo, ki mi ni bila všeč, saj zaradi soparne sobe in glasnih gostov nisem dobro spal. Po dveh dneh sem ga zapustil in se odpravil proti ogromnemu jezeru Isik Kul. Jezero je drugo največje gorsko jezero na svetu in ob njegovi južni obali sem kolesaril dva dneva, da sem prišel na drugo stran, kjer sem spal v hostlu, v katerem se je kar trlo pohodnikov in kolesarjev. Z njimi sem preživel nekaj sproščenih dni in se naposled odpravil na pot do zadnje državi na poti. Mejo s Kazahstanom sem dosegel v enem dnevu in prespal v manjšem kraju ob meji. Hribe sem pustil za sabo in vozil samo še po dolgočasni ravnini, ki je zaščitni znak Kazahstana. Do mejnika 10.000 km, ki je postal moj neuradni cilj, sem se vozil še tri dni in potovanje zaključil v Almatyju. V njem sem preživel še zadnjih deset dni in z užitkom obujal neprecenljive spomine iz celotnega potovanja.
