Pot me je iz Medellína popeljala na jug v kolumbijski kavni trikotnik, t. i. Eje Cafetero. Nekaj splošnega sem od kave izvedel že preden sem se podal v hribovito pokrajino. Kolumbija danes največ kave ne pridela več na tem območju, temveč v pokrajini Huila, ki se nahaja južno od Bogote. Rastlina kavovec je zelen grm z rdečimi plodovi, ki jim odstranijo mesnati del, da pridejo do kavnih zrn, ki so pred praženjem bela in jih v taki obliki tudi izvažajo. Kolumbija izvozi praktično vsa najbolj kvalitetna zrna, tako da domačim kavarnam večinoma preostanejo poškodovana zrna slabše kakovosti. Kvalitetna kavna zrna ohranijo domače kavarne pridelovalcev ali boljše kavarne v mestnih središčih. Če npr. kavovec raste na mestu, kjer so prej rastli limonovci, dobi kava priokus limone. Na tak način ima lahko kava različne arome in pridelovalci imajo proste roke pri eksperimentiranju z okusi. Ne glede na vse je kava v določenih kavarnah višjega standarda izjemnega okusa in jo ponujajo v vseh oblikah, kot jih poznamo v Evropi. Najpogostejša vrsta je tinto, ki je navadna podaljšana kava in se prodaja v termovkah na ulicah vseh krajev.
Meni je v spominu ostala neverjetna, hribovita pokrajina, v kateri prevladuje zelena barva. Domačini na strmih pobočjih poleg kave pridelujejo tudi banane, platano, jagode in različna okrasna grmovja. Kolesaril sem po stranskih cestah z manj prometa in užival v čudovitih razgledih. Po nekaj dneh na visokih nadmorskih višinah in nenehnih vzponih ter spustih sem prišel v osrednje turistično središče, v majhno vasico Salento. V njej mrgoli turistov in posledično trgovinic s spominki, lokalnimi ročnimi izdelki, kavarnami, restavracijami in hoteli. Čeprav je Salento z nizkimi belimi hiškami, strmimi ulicami in očarljivim osrednjim trgom, simpatičen kraj za odmor, je večina turistov tukaj zaradi možnosti raziskovanja pokrajine v okolici, saj je vasica izhodišče za izlet v dolino Cocoro ali pohode po narodnem parku Los Nevados z visokimi hribi in aktivnim vulkanom. Sam sem imel po neverjetnem naključju priložnost govoriti v slovenščini. Prijateljica moje sestre je bila ravno v tem trenutku s skupino Slovencev na organiziranem izletu po Kolumbiji in istočasno smo se znašli v Salentu. Skupaj smo preživeli dva večera in si izmenjali izkušnje iz Kolumbije.
V dolino Cocoro sem se po nasvetu Slovencev namenil naslednji dan. Iz Salenta do doline je dobrih 10 km in tja na vsake pol ure iz glavnega trga vozijo džipi, ki jih imenujejo willyji. Kupil sem karto za povratno vožnjo in stal na zadnjem delu ter se držal strehe. Zadaj smo se vozili štirje in uživali smo v posebni izkušnji. Ko smo po dvajsetih minutah prispeli do doline, ki leži precej višje kot Salento, nismo čutili prstov na rokah, saj smo se morali na zaviti cesti močno držati železnega ogrodja na strehi. Načrtoval sem 12 km dolg pohod nad dolino. Sledil sem ostalim pohodnikom in z domačinom iz Bogote sva šla v isto smer ter se začela pogovarjati. Delal je na prenosih ženskega nogometnega prvenstva in je izkoristil dan počitka za izlet v dolino. Plačala sva vstopnino za vstop v park in začela hoditi. Takoj na začetku sva lahko občudovala ozke in visoke palme, ki so se dvigovale nad ostalimi drevesi. V dolini je bilo precej turistov, ki so se hitro porazgubili na velikem prostoru. Znašla sva se v gozdu visokih palm, med katerimi se pasejo konji in krave, zato je pot večinoma časa ograjena. Na njej je nekaj razglednih točk za slikanje in pogled na dolino je preprosto veličasten. Srečevala sva evropske in ameriške turiste, ki so se slikali vsepovsod. Hrib nad palmami je bil zavit v meglico in tabla ob cesti je označevala 2800 m nadmorske višine. Pohod okrog doline je vseboval še obisk hiše kolibrijev, kjer so na ptičje hišice vsake toliko časa prileteli majhni, raznobarvni ptički. Kolibriji so najmanjša vrsta ptičev na svetu. S krili mahajo tako hitro, da izgledajo kot čebele, a imajo dolge in ozke kljune. Ljudje z velikimi objektivi so se drenjali poleg ptičje hišice in skušali ujeti izmuzljive kolibrije. V vstopnini je bila poleg ogleda kolibrijev vključena tudi topla pijača, in sicer aguapanela. Panela je rjavi sladkor iz sladkornega trsa, ki ga v Kolumbiji v velikih rjavih blokih prodajajo ob cesti in v trgovinah. Pijača je torej sladka voda, ki mi seveda ni bila tako všeč kot panela v mleku. Spustila sva se nazaj v dolino po vratolomnih visečih mostovih in naredila še nekaj slik v parku, ki je namenjen prav poziranju pred palmami in za katerega dodatno zaračunajo, za konec pa sva si privoščila še sok iz guanábane. Po šestih urah sva se vrnila nazaj v Salento in dan se je zame zaključil z igranjem biljarda s Slovenkami.
Naslednji dan sem zapustil hribovito pokrajino in za Kolumbijo doživel pravo redkost, saj sem tri dni vozil po ravnini. Peljal sem se ob nasadih sladkornega trsa v najbolj »sladki« pokrajini v Kolumbiji. Med vožnjo sem videval ljudi, ki so v lesenih vozovih stiskali stebla sladkornega trsa in prodajali osvežilno pijačo, ki se imenuje guarapo. Na nižjih nadmorskih višinah je bilo vroče in vedno sprašujem domačine, če se ne naveličajo istega vremena čez celo leto. Predvsem tega, ker sonce vsak dan vzide ob šestih zjutraj in zaide ob šestih zvečer. Po navadi mi odgovorijo, da imajo vsaj obdobja z več in manj dežja. Pred cestninami je bilo vse več beguncev, ki so tovornjakarjem prodajali pijačo ali narezano sadje, nekateri pa so hodili proti jugu in štopali ob cesti. Po dveh dnevih hitre vožnje v vročem vremenu sem prispel v veliko mesto Cali, ki ima posebno energijo in je meni osebno postalo najljubše kolumbijsko mesto.
V mestu, ki mi ga je razkazal domačin Carlos, sem spoznal nove vrste sadja, hrane in sproščeno vzdušje tukajšnjih prebivalcev. Cali ima večje število priseljencev iz obale, kar se pozna na ponudbi morske hrane in umetnosti. Mesto turistu ne nudi veliko zgodovine ali impresivnih zgradb, vendar je svetovna prestolnica salse in v njem človek dobi občutek, da je ples najbolj pomembna postranska dejavnost v življenju. Zgodovina razvoja in priljubljenosti salse je povezana s tem, da je mesto posvojilo salso zaradi temnopoltih priseljencev iz obale in da je bilo mesto na neki točki brez kulturne identitete. Na videz zadovoljni in nasmejani prebivalci Calija so se poistovetili s hitrimi ritmi plesa in ga sprejeli za svojega, saj pravijo, da se jim salsa pretaka po žilah.
Na žalost nisem imel priložnosti videti kluba, v katerem plešejo ali učijo salso, saj sem prvi večer odšel na trening športa, s katerim se ukvarja Carlos in za katerega sem slišal prvič v življenju, drugi večer pa sem odšel na praznovanje rojstnega dne. Ultimate frizbi je šport, ki izgleda kot ameriški nogomet s frizbijem, igralci pa se ne smejo dotikati drug drugega. Šport je hiter in atraktiven, tako da mi je bilo opazovanje treninga všeč. Igralci iz njegove ekipe so mi pokazali tri različne tehnike meta in dvakrat sem ponesreči zadel betonski drog za elektriko. Carlos je živel zelo daleč stran od centra in po treningu sva odšla spat. Naslednji dan me je odpeljal na turistični ogled. Podobno kot v Medellínu so tudi tu na strmih pobočjih naseljeni revni prebivalci in s smučarsko gondolo sva se zapeljala čez najrevnejši predel. Tri postaje na poti so bile kot majhni muzeji in dejal mi je, da jih ne smeva zapustiti, ker je zunaj njih prenevarno. Uboge hiše, ki so zgrajene po dolgem in počez brez kakršnega koli smisla, sva opazovala v močnem nalivu dežja. Pokazal mi je nevidno mejo med mestom in predelom, ki se imenuje Siloe, v katerega si tudi sam ne upa zapeljati z avtomobilom. Zaradi dežja nisem mogel narediti dobrih slik in odšla sva na cholado, ki je tukajšnja posebnost. Cholado je sladica iz več vrst sadja in zdrobljenega ledu, prelita s kondenziranim mlekom. Odpeljala sva se na posebno ulico, kjer je bilo ob cesti vsaj petnajst prodajaln cholada. Plastični lonček, plastična slamica in plastična žlička. Vse skupaj je zelo okusno in ni preveč sladko ter za kolumbijske razmere razmeroma zdravo. V Caliju sem videl še več akrobatov na prehodih za pešce, ki so delali vse živo. Nekdo je pod mostom napeljal dolgo vrv in se na njej zibal ter izvajal akrobatske trike visoko nad zebro. Carlosov bratranec mi je pojasnil, da so med njimi tudi popotniki iz drugih držav Južne Amerike, ki tako zaslužijo za svoje potovanje. Poleg tega sem prvič v Kolumbiji videl ljudi, ki z rdečimi zastavicami čakajo ob cesti in ljudem »pomagajo« parkirati. Carlos mi je dejal, da so večinoma časa povsem neuporabni, a da jim ljudje zaradi običaja vedno pustijo kovanec ali dva.
Zvečer je moral Carlos delati, jaz pa sem kupil karte za nogometno tekmo Kolumbije, ki je igrala na glavnem stadionu v mestu proti Ekvadorju na južnoameriškem prvenstvu za ženske. Tekma se je začela ob sedmih v večernem mraku in Carlos me je pripeljal do stadiona. Pred njim so prodajali navijaške rekvizite v rumeni barvi, klobase in kose piščančjega mesa na lesenih palčkah ter pijačo vseh vrst. Vzdušje je bilo že pred stadionom posebno, saj smo vsi nosili rumene drese in se namenjali proti različnim vhodom. Sedel sem v prvem ringu zraven starejšega moškega, ki je pred tekmo jedel arašide. Ljudje so bili v pričakovanju in atletski stadion se je dobro polnil. Na koncu si je tekmo ogledalo približno 25.000 gledalcev. Južnoameričani so znani po strastnem navijanju in stadion se je tresel že, ko je reprezentanca prišla na igrišče. Ljudje so zapeli udarno himno in tekma se je začela. Dekleta so igrala agresivno in atraktivno, brez ležanja na tleh in nepotrebnega valjanja po tleh. Kolumbijke so zadele in ljudje so kričali, se objemali in skakali. Takoj po golu se je začel mehiški val, ki se je gibal okrog stadiona neverjetno tekoče, dokler ga ni prekinil gol Ekvadork dve minuti kasneje. Kolumbija je imela več priložnosti in medtem ko sem bil na stranišču je padel drugi gol. Starejši gospod se mi je smejal in nekaj govoril, vendar ga v hrupu nisem dobro razumel. Po stopnicah so ves čas hodili prodajalci, ki so prodajali arašide, narezan mango ali pivo. V drugem polčasu po čudežu ni bilo zadetka za Kolumbijo, a smo vsi zapustili stadion dobre volje, ker so gostiteljice prvenstva zmagale. Vrnil sem se do Carlosa z učinkovitim avtobusnim javnim prevozom in se pripravljal na nove kolesarske dneve.
