Zadnje dneve na poti v Armeniji sem začel kopičiti gotovino, saj v Iranu turisti ne morejo dvigniti denarja na bankomatu. S skoraj 1000 $, ki so bili razpršeni po vseh torbah in možnih skrivališčih, sem se torej napotil v Iran. V Iran sem prišel po spustu iz zasneženega prelaza Meghri, ki se nahaja na 2552 m nadmorske višine. Prehod meje je minil brez večjih zapletov. Viza, ki sem jo pridobil v Trabzonu v Turčiji na iranski ambasadi je bila veljavna 30 dni. Pri pregledu opreme mi je iz torbe padel števec, ki sem ga čez nekaj minut olajšano našel pod tekočim trakom, ki je torbe pošiljal skozi rentgenski pregled. Oddahnilo se mi je in preden sem se zavedal, sta me dva mlada nemška turista prinesla naokrog, saj sta z mano želela zamenjati denar. V Iranu je stvar takšna, da ne gre zaupati uradnemu tečaju, ki je naveden na internetu ali uradnih menjalnicah. Npr. za 1$ bi takrat zlahka dobil 90.000 ali 100.000, Nemca pa sta mi zamenjala po tečaju 1$ za 50.000 rialov, kar je pisalo na internetu. Omenjeno prevaro sem spoznal šele čez nekaj tednov in preklel prijazna Nemca, ki sta zagotovo poznala pravi tečaj. Na tem mestu lahko omenim, da je bila to daleč najslabša izkušnja v Iranu in da sem od takrat dalje doživljal samo še pozitivne kulturne razlike.
V Iranu ljudje govorijo jezik, ki se imenuje perzijščina (nanaša se na pojem »Perzija«) ali farsi, ki ima arabsko pisavo, ki je povsem tuja latinici, saj so tudi številke drugačnih oblik. Večina ljudi ne govori drugega jezika, tako da je sporazumevanje z domačini bolj kot ne oteženo. Ljudje z višjo izobrazbo in tisti, ki so zaposleni v turizmu, načeloma razumejo tudi nekaj angleških besed. Navkljub preprekam v komunikaciji Iranci ne zaostajajo v gostoljubnosti, prav nasprotno.
Ljudje so vedno (po 30x na dan) pristopali do mene in mi čestitali, me spraševali, si ogledovali kolo, se želeli slikati z mano in me vabili na pijačo ali hrano. Na cesti so mi trobili v pozdrav, mi mahali in me spodbujali, včasih pa se je kdo tudi ustavil, mi kaj podaril (npr. glavo zelene solate) ali me povabil k sebi domov. Večkrat sem doživel, da mi ni bilo treba plačati v pekarni ali restavraciji, da so mi ljudje podarili vodo, sadje ali ostala darila. V Iranu sem se počutil kot zvezdnik in mesec, ki sem ga preživel s tako prijetnimi ljudmi me je napolnil z veliko pozitivne energije. Ljudje iz trgovin so se javljali, da mi lahko operejo obleke, med ramadanom so zame zamesili kruh in spekli meso, domačini pa so me celo povabili na poroko. Ko mi je počila zračnica, mi je ustavil drugi avto, ki je pripeljal mimo in me odpeljal k sebi domov, kjer so me stregli kot kralja in me niso izpustili naprej, dokler nisem privolil v to, da si bom z njimi ogledal mesto, odšel na večerjo in prenočil v njihovi hiši. Na javnih mestih je povsod slika njihovega predsednika in iranska zastava. Ustrežljivi ljudje so prišli zelo prav zaradi tega, ker nobena iranska sim kartica ni delovala in sem jih moral vedno prositi za hotspot, če sem se hotel javiti domačim ali iskati prenočišče prek internetne povezave. Prav tako sem moral prek VPN-a odpirati vsa družbena omrežja, kjer sem delil svojo pot, saj ima Iran bolj omejen dostop do spleta.
Po dobrem tednu v državi sem prispel v glavno mesto. V Teheranu sem en teden bival pri družini, ki sem jo našel prek couchsurfinga, ki so bili neverjetni. Praktično sem postal član njihove družine in hvaležen sem jim bil, ker so me vsak drugi dan vozili do turkmenistanske, kitajske ali uzbekistanske ambasade, da sem lahko opravil zamuden proces pridobivanja vize. Pri daljših postankih sem se navadil tudi, da sem kolo odpeljal v kolesarsko trgovino na pregled in vzdrževanje. V vsem tem času sem seveda dodobra spoznal tudi iransko kulturo in življenje v Teheranu. Večina žensk, ki sem jih videl, doma ni nosilo rute in mnogi so imeli doma alkohol, čeprav je uradno povsod prepovedan. Opazoval sem ljudi s polepljenimi nosovi in presenečeno ugotovil, da je v Iranu veliko plastičnih operacij in da si ogromno število mladih popravlja hribčke na nosovih. Hrana je bila okusna in razmeroma podobna naši, vsaj sestavine so mi bile večinoma poznane. Navadil sem se na prometni kaos in na nenehno hupanje voznikov, ki tako pešcem sporočajo, da opravljajo službo neuradnega taksija. Prve dni sem se vozil z moderno, urejeno podzemno železnico, pozneje pa sem tudi sam dvigoval roke in se vozil z domačini. Veliko ljudi se vozi z mopedi, na katere se spravijo vsi družinski člani z vrečami iz trgovine. Ljudje vozijo z motorjem tudi v napačno smer na napačni strani ceste in vedno sem se jim moral izogibati, če sem kam odšel s kolesom. Vsi strahovi in predsodki pred zloglasnim, skrajnim in nazadnjaškim Iranom iz zahodnih medijev so bili že dolgo pozabljeni in nikjer drugje se nisem počutil bolj varno ali dobrodošlo.
Ogledoval sem si izredno mesto, ki leži pod vznožjem visokega gorovja, tako da sem užival v neverjetnih razgledih na neskončno betonsko džunglo. Gore na severu, ki ločujejo glavno mesto in Kaspijsko jezero, se dvigajo skoraj 4000 m visoko in dajejo pogledu na mestu dodaten čar. Ogledal sem si veliko muzejev, najbolj osupljiv je bil moderni muzej vojne z Irakom, ki ga je takrat vodil Sadam Husein in ki je močno zaznamovala tudi družino, pri kateri sem bival, saj je bil oče vojni ujetnik v iraškem zaporu, mama pa medicinska sestra v bolnišnici. Naučil sem se nekaj stvari iz iranske zgodovine, predvsem o prejšnjem režimu, ki mu je vladal šah Reza Pahlavi s trdo roko s svojo zelo liberalno ženo, ki že dolga leta živi v izgnanstvu v Parizu in je še vedno zelo priljubljena. Po iranski revoluciji ga je nadomestil avtokratski režim s starimi verskimi voditelji in Imamom Homeinijem, ki ima podobno priljubljenost v Iranu kot Atatürk v Turčiji, saj so vsepovsod njegove podobe, parki in trgi. Spoznavanje iranske kulture se je nadaljevalo po prejetju uzbekistanske vize in po dogovorjenem sestanku za turkmenistansko vizo, ki mi ga je omogočila slovenska veleposlanica, sem se odpravil čez puščavo proti vzhodu.
Pokrajina je kmalu začela spreminjati podobo in ob obcestnih znakih za kamele, geparde in kuščarje sem se ob gorati puščavi z velikimi mukami po predolgem počitku poganjal proti Turkmenistanu. Gostoljubnost ljudi je ostala in ponavljale so se zgodbe z vabili v restavracije, kjer mi ni bilo treba plačati, in prenočitvami v domovih Irancev, ki so si z zanimanjem ogledovali kolo in se čudili črtam med rjavo in belo barvo na koži, ki so jih po dolgih dneh na soncu pustila kolesarska oblačila. Sprostitev v teh krajih namesto alkohola ponuja vodna pipa, ki je bolj močnejša od turške in mi zaradi tega ni bila preveč všeč, saj me je po njej hitro začela boleti glava. Trikrat sem spal v iranski verziji rdečega križa, ki ima na vsake toliko časa postavljene objekte ob cesti, v katerih so zdravniki ali študenti medicine, ki pomagajo ljudem v bližnjih vaseh. Večeri z njimi so bili polni smeha in zabave, tako da je bilo potovanje s kolesom ob koncu dneva kljub visokim temperaturam in zadušljivem prometu super izkušnja. Kampiral sem v prostranosti puščave in se zbal, da mi bo ob močnem vetru odpihnilo šotor in počasi sem se vrnil v kolesarsko rutino, ki je nepredvidljiva, saj te za vsakim ovinkom lahko čaka novo presenečenje.
Spet sem užival v potovanju in v državi se je bližal muslimanski praznik ramadan, med katerim se večina ljudi posti. Prispel sem v drugo največje mesto v Iranu, Mašhad, ki je bilo pomembna točka na nekdanji Svilni poti. Mesto je včasih služilo kot oaza, danes pa je zaradi velike mošeje eno izmed glavnih verskih središč v Iranu, v katerega iz cele države in ostalih muslimanskih držav prihrumijo horde romarjev. Prek couchsurfinga me je mlada družina sprejela v svoje majhno, a moderno stanovanje. V Mašhadu sem si uredil turkmenistansko vizo in se udeleževal nastopov tradicionalne plesne skupine, katere član je bil moj gostitelj. Na eni izmed prireditev sem se počutil, kot da sem del iranske kulture že dlje časa, saj sem se njihovih navad že dobro privadil. Ob sončnem zahodu je v dneh ramadana prava gostija, čeprav sem sam brez težav dobil hrano že podnevi. Moje izjemno pestro potovanje po tej neverjetni državi se je bližalo koncu.
