Spet sem se znašel na območju nekdanje Sovjetske zveze in hitro sem opazil socialistične značilnosti. Starejši ljudje so znali rusko in veliko je bilo socialističnih blokov, katere je povezovala neverjetno globoka in glasna podzemna železnica. Promet je bil kaotičen in hitro sem napredoval po edini cesti, ki je bila v tem letnem času odprta. Ne glede na to sem opazil veliko majhnih podobnosti s sosednjo Turčijo. Npr. tudi tu so imeli policijski avtomobili vedno prižgane policijske luči, ob petkih je bila v mestih postavljena tržnica, ljudje pa so avtobusu mahali, da jim je ustavljal vsepovsod ob cesti. Gruzija mi bo zaradi neljubega pripetljaja s psi ostala v slabem spominu. Nekje na vzponu, kjer sem napredoval zelo počasi, sta se mi – kot že ničkolikokrat na poti – približala dva lajajoča psa. Po navadi sem jih odgnal z roko ali s kriki, če pa tudi to ni zaleglo pa sem uporabil vodo iz bidona in jih na kratko pošprical. V tem primeru se jima je kasneje približal še eden, ki je deloval bolj pogumno in je zagrizel v mojo zadnjo torbo. Pri tem je odlomil občutljiv nastavek, ki ga nisem več znal popraviti, tako da sem tega psa preklinjal vsakič, ko sem moral na kolo namestiti torbe. Polomljeni nastavek in zares nekulturni vozniki, ki vozijo z razbitimi prednjimi odbijači, so mojo predstavo o Gruziji precej poslabšali, čeprav si morda ne zasluži tako slabega glasu. Priznati moram, da me je Tbilisi navdušil in da sem v Gruziji preživel tudi nekaj lepih trenutkov, ki bi jih bilo verjetno še več, če bi bila odprta še cesta čez hribe.
Iz Tbilisija sem po dveh dneh počitka in ogledovanja znamenitosti velikega mesta nadaljeval v Armenijo, ki je name naredila velik vtis in postala ena izmed mojih najljubših destinacij na celotni poti. Prve dni poti čez Armenijo so me spremljali protesti proti trenutni vladi. Protestniki so s tovornjaki blokirali ceste in zapirali pot avtomobilom. Sam sem se zrinil skozi ovire in mnogokrat vozil povsem sam. Že prvi dan so me k sebi na vrt povabili prijazni in hudomušni ljudje (Armenci mi bodo ostali v spominu po zlatih zobeh), ki so mi prinesli hrane in močne žgane pijače, tako da sem prvi dan zaključil dobro razpoložen ob prehitevanju vozil, iz katerih so ljudje mahali z armenskimi zastavami, saj so protesti uspeli in je vlada odstopila. Po slikoviti pokrajini sem nadaljeval svojo pot do glavnega mesta in vseskozi so se ljudje želeli pogovarjati v moji sramotno slabi ruščini. Drugi dan na poti se mi je v Armeniji prvič na poti predrla zračnica. Vseh skupaj sem zamenjal in zakrpal kar nekaj, mislim da 12, na poti pa sem zamenjal tudi tri pare plaščev, saj sem pred slabo cesto v Tadžikistanu namestil širši profil gume. V takih primerih so mi ljudje vedno priskočili na pomoč in mi pomagali ter me celo peljali do vulkanizerja, ki je moje zračnice bolj primerno zakrpal in nekatere so držale dolgo časa. Ne glede na vse težave sem v Armeniji prvič vozil visoko nad morjem in občudoval zasnežene vrhove armenskih gora.
Vrhunec pa je seveda predstavljal Ararat nad glavnim mestom Erevanom, ki je simbol Armenije, čeprav se nahaja v Turčiji. Erevan je postalo eno izmed mojih ljubših glavnih mest, saj ima veliko zelenih površin, restavracij in lokalov na prostem ter dokaj urejeno infrastrukturo. V njem sem prebil tri dni in si ga dobro ogledal ter užival v sončnem vremenu. Erevan je mesto sonca, saj sije kar 300 dni na leto, mesto samo pa je tudi zgrajeno v obliki sonca. Armenija je dežela marelic in zaradi njih je v sredini armenske zastave oranžna barva. Erevan je poznan tudi po konjaku, ki se imenuje Ararat. Ima dolgo zgodovino in naj bi bila ena izmed prvih krščanskih držav, čeprav ima svojega voditelja in svoje cerkve. V Armeniji sem se tudi naučil, da bi bilo mogoče bolje kakšno turistično znamenitost izpustiti, saj na potovanju s kolesom ne moreš videti vsega. Pravzaprav je tudi to moj nasvet pri potovanjih, ni si treba ogledati vsega in iti do vsake znamenitosti, saj v veliko primerih že tako ali tako ni veliko časa za vse stvari. V Armeniji sem tako naredil ovinek in odšel gledat najstarejši samostan, ki je bil zgrajen na impresivni lokaciji, do njega pa vodi velika žičnica, podobna tistim, ki peljejo smučarje na italijansko Marmolado. S kolesom seveda nisem smel na žičnico, tako da sem kolesaril mučne kilometre. Ne glede na to, da je bil razgled in prizor s samostanom med hribi prečudovit sem delal ogromno dodatnih kilometrov po katastrofalnih cestah. Naposled sem le prišel nazaj na glavno cesto in nadaljeval pot proti Iranu, ki je v meni zbujal veliko zanimanje. V Armeniji sem preživel čudovit teden v lepem vremenu, ob prekrasnih razgledih in prijaznih ljudeh, tako da sem s pozitivnimi mislimi kolesaril naprej.
