Caraz
Po dobrem tednu kolesarjenja v Peruju sem v družbi Julie iz Kanade, ki sem jo po neverjetnem naključju srečal na slikoviti, kačasti cesti, prispel v turistični Caraz. Mesto leži na dobrih 2000 m neposredno ob razpotegnjeni gorski verigi in je prav zaradi svoje lege izhodišče za številne pohode po Cordilleri Blanci.
Julia je na mojo srečo vse organizirala že doma in je imela izdelan podroben plan enodnevnih izletov. V Carazu, ki je manjši in manj turistični kraj od epicentra izletniškega turizma, Huaraza, sva se prvi dan namenila do jezera Parón. V Peruju je organizacija izleta v lastni režiji dokaj kaotična, saj nikomur ni jasen vozni red »colectivov«, javnega prevoza v obliki razpadajočih kombijev in belih podolgovatih avtomobilov, znamke toyota corolla. Zgodaj zjutraj sva se usedla prav v enega izmed njih in čakala, da se odpravimo proti izhodišču pohoda na 3200 m. Odpeljali smo se po prašni in vijugasti makadamski poti ter spotoma pobirali še lokalne ljudi, ki so stali ob cesti in čakali na prevoz. Na koncu nas je v avtomobilu sedelo šest in dva starejša gospoda s porazno ustno higieno sta se stiskala na sovoznikovem sedežu. Gospodje so klepetali kot dež in hitro sem ugotovil, da ne govorijo v španščini, temveč v jeziku prvotnih prebivalcev Peruja, kečui. Pred zapornico, ki je naznanila vhod v narodni park, sva plačala vstopnino in začela pohod ob žuborečem potoku s kristalno čisto vodo. Naokrog so bile temne skalnate stene ledeniške doline in v daljavi so se pojavili prvi obrisi zasneženih gora. Hodila sva po precej poraščeni gozdni poti in po dobrih dveh urah prispela do Lagune (jezera) Parón. Proti koncu sva lahko občutila nadmorsko višino in na najstrmejših delih se nisva več mogla pogovarjati. Prispela sva do jezera na 4200 m in prva stvar, ki jo je nemogoče spregledati, je barva vode. Julia jo je opisala kot barvo športne pijače gatorade, meni pa je na misel prišlo temno modro čistilo za stranišče. Precej slaba primerjava, saj je jezero v objemu gora prekrasno, predvsem zato, ker se nahaja ob vznožju gore, ki ima obliko piramide. Jezero je dolgo več kot tri kilometre, široko dobrih 700 m in globoko okrog 70 m. Nekaj časa sva se zadržala ob njem, nato pa sva odšla še višje na razgledno točko po poti z ogromnimi granitnimi skalami. Na razgledni točki se je videlo vse okoliške gore in celo jezero iz skoraj ptičje perspektive. Poleg naju je bilo ob jezeru zgolj nekaj domačih turistov in čeprav pohod ni bil enostaven se je definitivno izplačal. Na srečo sva tudi prevoz za nazaj dobila razmeroma enostavno, potem ko so nama ga pomagali dobiti vozniki, ki so čakali na parkirišču pred jezerom.
Naslednji dan je bil v Julijinem načrtu rezerviran za Laguno 69. Pot do izhodišča je bolj enostavna in tudi pohod je krajši kot do jezera Parón, vendar se jezero 69 nahaja precej višje, tako da je hoja do njega bolj naporna. Ne glede na to je – zaradi dih jemajočih razgledov na celotni poti – pohod precej bolj oblegan, tako da je bilo že na samem začetku pred izhodiščem parkiranih veliko kombijev in avtobusov. Sprehajalna pot se začne v idilični široki dolini, skozi katero teče majhen potok, ki ga pri življenju ohranja slap, ki se vidi v daljavi. V ravni dolini je hoja enostavna in pohodnika hitro zavede, saj najtežji del še pride in Julia je pri vsakem oddihu ponovila, da naju čaka še ogromno višinskih metrov. Vreme je bilo čudovito in v prelepem soncu sva se nagledala fantastičnih okoliških vrhov, ki se dvigajo nad 6000 m. Pot se je začela vzpenjati in prehitela sva skupino otrok v šolskih uniformah, ki so bili očitno na izletu. Prispela sva do majhnega jezera in manjše doline s pašnikom, na katerem so se pasle višine vajene krave. Večkrat sem Julii omenil, da za obujanje nostalgije na pohodništvo v mojih otroških letih v Sloveniji manjkajo zgolj krave in vonj po posušenih kravjakih. Pokrajina je bila še bolj neverjetna in v vse močnejšem soncu naju je iz občudovanja narave v realnost vrnil pogled na serpentine, ki so se strmo vile proti vrhu. Na Julio je počasi začela vplivati nadmorska višina, in ker ni želela mojih kokinih listov, ji nisem mogel pomagati, tako da sem lahko le v tišini stopical za njo. Naposled sva prišla do jezera in pogled mi je dobesedno zaprl usta. V primerjavi z jezerom Parón ima precej manjše jezero 69, ki je na višini 4604 m, identično pravljično modro barvo, vendar se nahaja neposredno pod 6108 m visoko goro Chacraraju. Poleg tega se vanj na levi strani izliva ozek slap in celotna kulisa iz ust marsikaterega turista privabi kletvice osuplosti. Dobro uro sedenja med skalami in vpijanja neverjetnega razgleda je bilo dovolj, da me je sonce opeklo celo po dlaneh. Čas za slikanje je bilo treba izkoristiti, dokler niso oblaki deloma zakrili popoln pogled na Chacraraju. Vsem je bilo težko zapustiti prekrasen kraj v srcu visokih gora, vendar smo se do določene ure morali vrniti nazaj do vozil.
Huaraz
Dan zatem sva na kolesih zapustila Caraz in se po prometni cesti ob gorski verigi povzpela v tisoč metrov višje ležeči Huaraz. Mesto je meka izletniškega turizma z mnogimi hoteli, pohodnimi turističnimi agencijami in trgovinami z alpinistično opremo. V sončnem vremenu so razgledi na gorsko verigo še bolj impresivni kot v Carazu, saj je od tu mogoče videti najvišjo goro v Peruju, in sicer 6768 m visoki Huascarán. Vremenska napoved se je začela ob koncu suhe sezone počasi slabšati in že naslednji dan po prihodu sva vstala zgodaj zjutraj za pohod do jezera Churup, ki se nahaja pod istoimensko goro. Za razliko od prvih dveh pohodov je bila vožnja precej bolj prijetnejša zaradi asfaltirane ceste do izhodišča pohoda. Razgledi niso bili tako impresivni, čemur je pripomoglo tudi oblačno vreme, poleg tega pa je pokrajina delovala bolj pusto in povsod naokrog je bila šopasta trava, ki se mi zdi, da je vedno prisotna nad 4000 m. Pot je bila zanimiva, saj je na začetku potekala po visokih stopnicah, pred samim jezerom pa je bilo treba tudi plezati po mokrih skalah, vendar je bil odsek zaščiten s klini in jekleno vrvjo. Pred vrhom sva se izgubila skupaj s parom iz Francije. Francoz in jaz sva trmasto nadaljevala po strmih skalah in grmičevju izven poti in na najino srečo smo le prilezli do razgledne točke. Jezero je imelo precej bolj običajno barvo vode, gora Churup pa je bila delno zakrita z oblaki. Vseeno je bil razgled impresiven zaradi neskončnih črnih sten, ki so se navpično dvigale visoko nad jezerom na drugi strani. Nekaj časa sva posedela na skalah ob vodi in se vrnila do kombija, ko je začelo bolj pihati. Na poti nazaj sem zaspal na prijetni cesti in čutil sem svoje, pohodništva nevajene noge.
Naslednje jutro sem olajšano pospremil dejstvo, da se pot četrtega pohodniškega dne ne konča ob jezeru (čeprav se v bistvu je). Prav tako pa sem z zanimanjem poslušal Julio, ki mi je razložila, da končni cilj, ledenik Pastoruri, leži nad 5000 m. Tokratni izlet je zahteval potovanje z eno izmed turističnih agencij, saj je ledenik od Huaraza oddaljen skoraj dve uri vožnje. Nisem se pritoževal, saj že več kot en teden praktično nisem imel pravega dneva počitka, poleg tega pa smo na poti videli tudi druge stvari. Prvi postanek smo naredili ob izvirih termalne vode, ki so se na površje izlivali na začetku osupljivo lepe planote z zasneženimi gorami v ozadju. Nedaleč naprej so pozornost vseh na avtobusu pritegnile nenavadne rastline, ki so rasle po pobočjih. Ogromne rastline je težko opisati tudi zaradi tega, ker vsaka izgleda drugače. Zdi se, da so nekatere že odcvetele, nekatere komaj pognale, spet druge pa so na neki vmesni točki. Julia me je slikala poleg velikih rastlin z listi, ki rastejo v skoraj popolni obliki krogle. Rastlina se imenuje Puya Raimondii in je poznana tudi pod imenom Kraljica Andov. Je največja predstavnica v družini bromelijevk in lahko zraste do 15 m visoko. Krhko steblo je prepredeno z ostrimi trni, iz sredine pa poganja oleseneli, nadvse zanimiv izrastek, ki še bolj poudari neobičajen izgled rastline. Na voljo smo imeli petnajst minut v t. i. gozdu, nato pa smo imeli še slabo uro vožnje do izhodišča ledenika. Pot je bila čudovita in na širših predelih je bilo moč opaziti konje in govedo, ki so prežvekovali travo. Dvigovali smo se izjemno visoko po makadamskih serpentinah in nadmorska višina se je čutila že med vožnjo v avtobusu. Pripeljali smo na parkirišče na 4800 m in z mehkimi nogami sem izstopil v temačno pokrajino. Bilo je oblačno in rahlo je naletaval sneg. V vse smeri se je videlo sive in temne barve. Do ledenika ni bilo daleč, vendar sva spoštljivo začela počasi hoditi, nekateri pa so najeli konje, ki so jih ponesli do vrha. Na nedeljski dan je bilo na ogledu ledenika veliko turistov in na vrhu se je odprlo jezero s temno, skoraj črno vodo. Za njim je bil siv ledenik in na tabli z informacijami sem prebral žalostno dejstvo, da se je med letoma 2001 in 2013 zmanjšal za 44-krat. Ljudje so prestopali vrv, da so se lahko slikali čim bližje in varnostnik jih je opomnil, da se morajo vrniti nazaj, saj je približevanje ledeniku prepovedano. Iz njega je hladno pihalo in vsi smo se počutili nenavadno zaradi višine. Poslikali smo ledenik in mračno okolico ter se odpravili nazaj do avtobusa. Višina je vplivala tudi name, saj sem na avtobusu zaspal kot top, kar mi je prišlo prav, saj sva bila že naslednji dan nazaj na kolesu.
