Število prebivalcev: ca. 9 milijonov
Nadmorska višina: 2550 m
Površina: 1800 km2
Po trideseturnem potovanju v Južno Ameriko sem ob štirih zjutraj pristal v glavnem mestu Kolumbije. Prespal sem na klopeh na letališču, zjutraj najel Uber in se s simpatičnim starejšim voznikom pripeljal do svojih gostiteljev v severni del Bogote.
Skozi vožnjo sem opazoval ogromno mesto, ki ima zaradi geografske lege blizu ekvatorja čez celo leto podobno vreme, temperature se gibajo okrog 20 °C čez dan in se spustijo do 10 °C ponoči. Prav tako skoraj vsak dan pada dež. Mesto je zaradi tega zelo zeleno in ima nešteto različnih rastlinskih vrst.
Ulice nimajo imen in so označene s številkami, kar na začetku deluje dokaj nenavadno, saj naslovi izgledajo kot matematične enačbe, npr Calle 165 #54-30. Javnega prevoza praktično ni in večina ljudi se prevaža z osebnimi avtomobili, kar povzroča nepregledne gneče na cestah. Med kolonami avtomobilov divjajo motoristi, ob straneh pa se vozijo kolesarji. Promet je precej kaotičen, saj ni veliko prehodov za pešce, ljudje vozijo skozi rdeče luči, pogosto hupajo, se vrivajo in na sploh ne upoštevajo označenih prednosti. Ceste so neravne in v slabem stanju s številnimi globokimi luknjami. Po vsakem dežju se pojavijo ogromne luže ob straneh ceste, ki predstavljajo nevarnost nepredvidenega tuširanja za pešce in kolesarje. Zaradi velikega števila avtomobilov lahko za vikende in praznike vozijo vsi, na delovne dneve pa izmenično avtomobili s sodimi ali lihimi registrskimi tablicami. Na dan 21. junija lahko tako brezplačno vozijo samo vozniki z lihimi tablicami. Mnogi imajo zato dva avtomobila z različnimi tablicami, da lahko izmenično vsak dan uporabljajo enega. Podobno kot sistem par nepar za točenje goriva v Jugoslaviji.
Kar je meni med enourno vožnjo – bolje rečeno premikanju v koloni – padlo v oči so bile nizozemsko rumene registrske tablice avtomobilov. Pri prvem krajšem kolesarjenju po mestu me je po 10 minutah začel boleti vrat, saj sem nenehno oprezal za vozniki, ki so mi – roko na srce – lepo ustavljali in me spuščali predse. Glede na pogosto deževanje se na ulicah naberejo ogromne luže, ki se jim seveda vsi kolesarji in motoristi ogibajo, tako da vožnja predstavlja še tvegano odmikanje od roba ceste.
Ljudje so v splošnem aktivni in ob koncih tednih so mnogi parki polni Bogotčanov, ki se ukvarjajo z vsemi možnimi aktivnostmi. Igrajo košarko, nogomet, tenis, trenirajo karate, rolajo ali telovadijo. Veliki fitnesi, ki imajo tekaške steze razstavljene pred velikimi okni, so prav tako dobro obiskani. Največ ljudi seveda kolesari in cestno kolesarjenje je tukaj prava mala religija. Ob koncih tedna se del mesta (120 km cest) popolnoma zapre za motoriziran promet, da se lahko kolesarji varno in mirno iz centra mesta pripeljejo na obrobje, kar se imenuje Ciclovía. Po podatkih Lonely Planeta se Ciclovíe v najboljših dnevih udeležita nepredstavljiva dva milijona Bogotčanov! Sam je na žalost nisem doživel, ker je moje kolo v Bogoto prispelo šele v ponedeljek. Revnejši prebivalci mesta imajo kar na ulicah postavljene provizorične kolesarske delavnice in trgovinice z rabljeno kolesarsko opremo.
Poleg tega v mestu prevladujejo hišni ljubljenčki, predvsem psi. Kolumbijci obožujejo pse in na vsakem koraku je moč opaziti sprehajalce psov. Tako je tudi v velikih nakupovalnih središčih dovoljen vstop hišnim ljubljenčkom. Povpraševanje pasjih lastnikov naredi svoje in pasje stvari se prodajajo praktično povsod, saj npr. tudi ulični prodajalci med vso živo šaro prodajajo sklede za pse.
Največji kulturni šok sem doživel že prvi dan, ko smo z gostiteljema odšli v restavracijo in avto parkirali pred stanovanjskim blokom. Na tem mestu lahko omenim še dejstvo, da je vsak stanovanjski objekt obdan z ograjo, nadzornimi kamerami in ponekod tudi bodečimi žicami ali žicami pod napetostjo. Pred vhodnimi vrati je navadno hišica, v kateri sedijo varnostniki. Vsi varnostni ukrepi v meni prej kot občutek varnost vzbujajo nelagoden občutek nevarnosti pred tem, proti čemur so varnostni ukrepi sploh potrebni na prvem mestu. Torej, pripeljali smo se pred mamino stanovanje, varnostnik nam je prijazno pokimal in odprl vrata ograje. Parkirali smo staro Kio, pozvonili na vhodna vrata in čakali. Medtem je pes mojih gostiteljev pobegnil do drugega psa pri sosednjih vratih in stekla sta za njim, tako da sem ostal sam pred vhodnimi vrati. Naposled se le odprejo in pred mano stoji nasmejana starejša ženska, ki me prijazno pozdravi. Pogledam proti prijateljema, ki se že vračata in moji možgani začnejo tvoriti španske stavke. Odzdravim nazaj in preden bi lahko sestavil stavek, da mi je v veselje srečati gospo Caceres, kot se je pisal moj gostitelj, je gospa na vratih pojasnila, da mama govori po telefonu. Prijatelja sta videla, da sem malo presenečen in mi začela pojasnjevati, da je to mamina služkinja, ki pomaga pri hišnih opravilih. Prikril sem še večje presenečenje in olajšanje, da se nisem osramotil ter začel razmišljati o situaciji, saj mi niti približno niso delovali tako premožni, da bi si lahko privoščili služkinjo. Kasneje sta mi pojasnila, da ima v Kolumbiji lahko že malo boljši srednji razred pomoč v obliki gospodinjske pomočnice, kar se je kasneje izkazalo za resnično tudi pri naslednji družini, kjer je gospa opravljala praktično vsa hišna opravila. Na tem mestu lahko omenim še ameriško navado, da se ne sezuvajo v stanovanju in da doma praviloma nimajo pomivalnih strojev. Poleg tega mi je ostalo v spominu tudi to, da se veliko storitev opravi na domu, da ljudem ni treba hoditi v mestu, npr. fizioterapija, masaža, urejanje nohtov itd.
Južna Amerika slovi po dobesednem prepadu med družbenimi sloji in Kolumbija naj bi bila v tem smislu ena izmed najbolj tipičnih primerov. V tem tednu sem spoznal življenje na visoki nogi v delih mesta, ki se jih ne bi sramovala tudi najbolj razvita evropska mesta z dragimi avtomobili, ogromnimi supermarketi s prestižnimi znamkami in restavracijami z visoko gastronomijo. Predvsem v soseskah na severu so ulice čiste in urejene, rastlinje je postriženo in opleto, semaforji delujejo in ni uličnih prodajalcev. Po drugi strani pa sem bil priča tudi drugi plati mesta. Med vodenim kolesarskim ogledom smo se peljali skozi predel »za pokopališčem«, kot mu tudi pravijo domačini, kjer sem videl revne ljudi, ki so spali na ulicah, neurejene ceste, smrad smeti, ki so ležale po tleh in seveda rdečo četrt, saj je v Kolumbiji prostitucija dovoljena, kjer me je ob pogledu na pomanjkljivo oblečena, precej premlada dekleta kar zmrazilo po telesu. Najrevnejši ljudje v Bogoti so priseljenci iz sosednje Venezuele, ki naj bi jih bilo že skoraj 2 milijona in ki predstavljajo večino tistih, ki z lesenimi vozovi pobirajo smeti ali na ulicah popravljajo stara kolesa. Prav zaradi velikega števila delovne sile je povsod zaposlenih nenavadno veliko število ljudi. V vsaki restavraciji, trgovini in kavarni je za evropske razmere vsaj 3x preveč zaposlenih, tako da sploh ne veš, na koga bi se obrnil.
Bogoti bi naredil krivico, če bi članek končal na tako pesimističen način, saj me je zelo pozitivno presenetila. Ljudje so prijazni in z veseljem pomagajo, tudi če ne razumeš njihove na hitro izstreljene španščine. Mesto je v večini delov zelo čisto, izjemno zeleno in ima kljub velikemu številu prebivalcev čist zrak. Voda iz vodovoda je pitna, glede modernosti nekaterih stvari pa nima smisla izgubljati besed, saj vse deluje prek aplikacij, zasloni na dotik, tako kot se za sodobno državno 21. stoletja spodobi. Ugodna klima omogoča, da tukaj raste nešteto vrst sadja, ki se prodaja na vsakem vogalu in hvaležen sem domačinom, ki so me spoznali z nekaterimi nenavadnimi vrstami, tako da nisem ostal prikrajšan za eksotične okuse. Poleg tega je mesto sklenilo kompromis z uličnimi ustvarjalci, tako da je začela uprava sponzorirati njihovo umetnost, kar je privedlo do impresivnih grafitov, ki prekrivajo cele fasade hiš ali stolpnic. V mojem enotedenskem postanku se mi je Bogotá vtisnila v spomin kot mesto, v katerega bi se z veseljem vrnil.
