Moj prvi pravi dan kolesarjenja, ko sem potoval cel dan od Trebnjega, kjer živi moja teta, do Zagreba, mi ni ostal v najboljšem spominu, saj sem se zaradi del na cesti izgubil, v Zagrebu pa sem zapeljal v tirnice od tramvaja in – hvala bogu, edinkrat na celotnem potovanju – padel po tleh. Pot prek Hrvaške ni imela težjih vzponov, vendar sem počasi začel čutiti bolečine v kolenu in v mišicah, ki jih do tedaj nisem veliko uporabljal. Preživel sem čudovit dan s hrvaško družino, ki me je prek Couchsurfinga, sprejela in pogostila v Slavonskem Brodu. V celem dnevu nisem zapravil niti centa, kar me je navdajalo s samozavestjo, da bo moj proračun zadostoval za pol leta dolgo potovanje. Pot sem nadaljeval v Srbiji, kjer je bilo mnogo več psov kot na Hrvaškem in precej slabša kakovost cest. V Beogradu sem si po enem tednu vzel prvi prosti dan. Dneve brez kolesarjenja sem običajno posvetil turističnemu ogledovanju kraja.
Dva dneva pozneje sem doživel enega izmed najslabših dni na celotnem potovanju. Napravil sem vse začetniške napake: prvič, vnaprej sem si rezerviral prenočišče, ki je bilo oddaljeno 140 km. Drugič, začel sem kolesariti v dežju in močnem vetru v prsa – po ravnini sem napredoval s hitrostjo 10 km/h. Tretjič, od samega začetka me je spremljala neprijetna bolečina v kolenu, ki se je pojavila pri vsakem obratu pedalov. Prav tako sem med postankom z mokrimi rokami po nesreči vklopil mobilne podatke, ki so mi v trenutku zapolnili limit za prenos podatkov v tujini. Izgubil sem se, vozil v nepotrebne klance in delal dodatne kilometre po makadamskih cestah. Na kratko, vse je šlo narobe. Mučen dan je šel proti koncu in začelo se je temniti. Kolesaril sem ponoči, kar je zelo neprijetno in izkušnja se mi je vtisnila globoko v mojo podzavest, tako da nikoli več nisem kolesaril v temi. Sčasoma sem le prispel v Niš in se nastanil v sobi. Dan, ki sem ga moral doživeti, da sem začel jemati svojo pot na drugačen način. Nisem si več postavljal dnevnih ciljev in nikoli več nisem začel kolesariti v dežju, vedno sem končal dan v dnevni svetlobi in nikoli več se nisem odpravil na pot, če sem sumil, da moje telo potrebuje počitek.
Naslednji dan je bilo lepo vreme, kolesaril sem na lepih cestah in srečal dva domačina na kolesu, ki sta me povabila na pivo. Jedel sem super hrano in napredoval hitro. V nastanitvi, ki je bila praktično v dnevni sobi neke srbske družine so mi skuhali večerjo in gledal sem televizijo. Cel dan sem razmišljal o dnevu predtem in ugotovil, da za vsakim dežjem posije sonce. Popotovanje se je nadaljevalo po deževni in hladni Bolgariji, v kateri sem bil manj kot en teden. V hostlu v Sofiji sem srečal Bolgara, ki je načrtoval pot s kolesom po Evropi in moje kolesarske nasvete je vsrkaval s takim zanosom, kot da sem s kolesom že najmanj 3x obkrožil svet. Kot da se nisem ničesar naučil iz preteklih napak, sem v Sofiji kljub bolečinam v kolenu nadaljeval kolesarjenje in v Plovdivu kljub sneženju zapustil dom prijaznega couchsurferja iz Hondurasa. Ugotovil sem, kako pomembne so zimske rokavice, saj me je v Haskovu prezeblo do kosti in naučil sem se, da ljudi nikoli ne smem soditi po njihovem videzu, saj mi je sumljivi starec dal super navodila glede izbire poti do naslednjega kraja, ki so mi res olajšala pot. Iz dneva v dan mi je bilo lažje, vreme je postajalo toplejše, koleno se je navadilo na vsakodnevno poganjanje pedal in izgubil sem začetno tremo pred ljudmi, neznanjem in neštetimi problemi, ki se pojavijo sproti.
