Cusco
Po številnih zaporednih napornih kolesarskih dnevih je zame prihod v nekdanje glavno mesto Inkovskega imperija pomenil več kot le prihod v najbolj turistično perujsko mesto, temveč je pomenil pravo olajšanje in skrajni čas za daljši oddih. Cusco se močno razlikuje od ostalih perujskih krajev, ki sem jih videl v dveh mesecih kolesarjenja po državi. Mesto je čisto, tiho in polno čudovitih zgradb iz tristoletnega obdobja španske vladavine. Predvsem pa v historičnem centru, kjer je vse podrejeno trumam turistov, ni nadležnih, ropotajočih mototaksijev. Tudi o prodajalcih ulične hrane sredi lepo urejenih glavnih parkov ni ne duha in sluha. Kratek sprehod po osrednjem parku je dovolj, da ti vsaj petnajst ljudi ponuja masažo, prodaja raznorazno šaro ali te vabi v svojo restavracijo ali turistično agencijo. Ne manjka tudi v tradicionalna andska oblačila odetih ženic, ki te z alpakinimi mladički v naročju vabijo k slikanju. Zdi se, da je turistov več kot lokalnega prebivalstva in mize restavracij ter lokalov na simpatičnih lesenih kolonialnih balkonih so skoraj vedno povsem zasedene. Nemogoče je spregledati izrazit vpliv Špancev, ki so v Cusco prispeli leta 1532 in nemudoma pričeli z brutalnim vsiljevanjem svoje kulture in religije. V mestu je tako veliko cerkva iz različnih obdobij, samo na glavnem trgu npr. stojita dve ogromni, lepi katedrali. Iz predkolumbovskih časov je ohranjenih nekaj zidov in ostankov inkovskih palač. Treba je omeniti tudi, da je Cusco leta 1950 prizadel hud potres, ki je močno poškodoval več kot polovico zgradb v mestu, kar pomeni, da so bile vse, zgodovinsko pomembne stavbe obnovljene in restavrirane. Cusco živi od turizma, vendar ne na račun impresivne arhitekture, temveč zaradi dejstva, da se nahaja relativno blizu enega izmed sedmih čudes novega sveta. Machu Picchu je inkovsko mesto, skrito visoko v perujski džungli, ki privabi turiste iz vsega sveta. Jaz sem zaradi kolesarjenja prisiljen izpustiti nekatere priljubljene turistične destinacije, a sem po pogovorih z ostalimi popotniki ugotovil, da Machu Picchu preprosto moram videti. V Limi sem si že pred časom rezerviral štiridnevni pohod, ki se imenuje po gori Salkantay.
Odhod iz Cusca je bil ob 5. uri zjutraj in vodič Ebert nam je razložil, da se na pohod Salkantay vsak dan odpravi okrog sto ljudi. Največ se jih je prijavilo na pohod za pet dni in naša skupina je bila najmanjša. Sestavljali smo jo jaz, pet Francozov, par iz Irske, dve Belgijki in Novozelandec. Prvi dan smo se odpravili do jezera Humantay, ki je sicer priljubljen dnevni izlet iz Cusca, tako da smo na poti srečevali številne lokalne turiste. Po strmi poti smo na visoki nadmorski višini vsi precej zadihani prispeli do jezera, ki me je spominjal na jezero 69 v gorah na severu Peruja. V jezeru je prepovedano plavati in varnostnik je vestno pihnil v piščalko vsakič, ko se je kdo izmed radovednih turistov približal vodi. Strog nadzor je pokoronska novost, saj je jezero zaradi velikega števila kopalcev začelo spreminjati barvo. Povzpeli smo se do razgledne točke in se – kot se za našo generacijo spodobi – velikokrat slikali z jezerom v ozadju. Okrog njega je bilo veliko kamnitih stolpcev in pomislil sem, da so podobni možicem v Sloveniji. Vodič nam je razložil, da izvirajo iz inkovskih časov, saj so se tako poklanjali goram. Spustili smo se nazaj do izhodišča in čakalo nas je še pol ure hoje do koče, v kateri smo imeli kosilo in večerjo. Oblaki so se v času med obrokoma razkadili in občudovali smo lahko mogočni, 6271 m visoki Salkantay. Spali smo v trikotnih lesenih kočah nad 4000 m, tako da se je bilo treba ponoči dobro obleči.
Drugi dan je bil precej bolj zahteven, saj smo morali prehoditi največ kilometrov in doseči najvišjo točko pohoda, 4600 m visoki prelaz pod goro Salkantay. Vodiči so nas prebudili s kokinim čajem že ob petih zjutraj. Pojedli smo preprost zajtrk in se pripravili na odhod. Tisti, ki jih je prejšnji dan zvila višinska bolezen, so pot opravili skupaj z nosači in kuharji na konjih. Dan je bil čudovit in uživali smo lahko v izjemnem pohodu ob pogledu na z izrazito belim snegom prekriti Salkantay. Vodič nam je delil kokine liste, ki smo jih pridno prežvekovali, saj se nihče ni želel pridružiti bledim revežem na konjih. Prispeli smo na toplejšo sončno stran in se po serpentinah vzpenjali do prelaza. Vsak je hodil v svojem tempu in hitro smo ugotovili, da je naša skupina precej hitra. Ebert nas je podučil o pomembnosti turizma v regiji in priznal nam je, da je bil čas pandemije v Cuscu videti precej žalostno, saj je večina ljudi zaposlenih v turizmu. Poleg tega nam je razložil o svojih koreninah in kulturi Kečua. Kečuanščina je jezik, ki ga govori približno osem milijonov Perujcev. Strinjal sem se z njim, ko nam je dejal, da se moramo kot turisti znati vsaj zahvaliti v jeziku lokalnega prebivalstva. Poleg tega nas je naučil še nekaj ostalih najpomembnejših besed v njihovi kulturi, kot sta npr. besedi za goro in sonce. Dobro uro pred prelazom se je pokrajina izravnala in naredili smo daljši postanek na zanimivih pravokotnih skalah. Z Novozelandcem Benjijem in Ircem Jamesom smo žonglirali z majhno žogico, napolnjeno z rižem, s čimer smo si krajšali čas med vsemi daljšimi premori. Daleč naprej in nazaj po kačasti poti je bilo moč videti skupine pohodnikov in nosačev. Naredili smo še en postanek za slikanje in pred vrhom nas je Ebert – potem, ko sta ga k temu pripravili Belgijki Charlotte in Lore – naučil tradicionalnega plesa Inkov, s katerim so se poklonili soncu in goram. V toplem vremenu smo prispeli na prelaz in uživali v osupljivem pogledu na Salkantay. Cenili smo čudovito vreme, še posebej, ker nam je Ebert dejal, da je imela skupina pred enim tednom na pohodu veliko dežja. Nabral nas je na kup in razlagal o zgodovini Inkov. Inkovskih vladarjev je bilo štirinajst in najpomembnejši je bil deveti, po imenu Pačakutek, ki je vladal v obdobju gradnje Machu Picchuja. Inki so bili kraljeva družina in so bili v veliki manjšini v primerjavi s preprostim prebivalstvom. Po starem inkovskem običaju smo v roke vzeli tri kokine liste in se obrnili proti soncu, goram in nebu ter si nekaj zaželeli. Vreme se je nenadoma spremenilo in pohiteli smo v dolino. Do kosila smo morali prehoditi še kar dolgo pot in ob njej smo opazovali velike skale, ki so bile raztresene po dolini. Ebert nam je dejal, da jih je v dolino prinesel plaz, ki je leta 2019 odnesel celo vas pod prelazom. Po kosilu smo se naglo spuščali in obdajalo nas je vse več zelenega rastlinja po okoliških gorah. Pojavljati so se začeli tudi prvi insekti, ki so vsakega pohodnika neusmiljeno grizli na izpostavljenih delih kože. Po dolgem dnevu smo bili precej izmučeni, predvsem Benji, ki je vztrajal z igranjem z žogico, je po prihodu zgolj obležal v majhni trikotni koči.
Predzadnji dan smo vstali pol ure kasneje in začeli z razgibanim pohodom ob strugi reke. Pokrajina je bila vlažna in topla, tako da smo se vsi mazali s sončno kremo in se špricali s sprejem proti komarjem. Počasi smo začenjali čutiti noge izpred prejšnjih dni, kar nas ni ustavilo, da ne bi igrali nogometa med prvim daljšim postankom. Na poti je bilo več manjših posestev, kjer so prodajali sadje, sokove in prigrizke. Ebert nam je kazal sadje, ki je raslo na drevesih. Videli smo avokado, papajo in granadillo. Po dobrih treh urah nas je pobral kombi in odpeljal do vasi, ki je pridelovala kavo. Predstavljen nam je bil proces obiranja, luščenja, praženja in mletja kave. Med mletjem popraženih kavnih zrn je aroma kave preplavila okolico. Poskusili smo kavo, ki je bila precej močna in se odpeljali naprej. Kosilo smo imeli pri hidroelektrarni, od katere smo morali prehoditi še zadnjih deset kilometrov do kraja pod Machu Picchujem. Hodili smo ob železniški progi in počasi so se nam začele razkrivati gore, ki jih je mogoče povezati z najbolj značilnimi slikami iz Machu Picchuja. Med duhamorno hojo so me jedli komarji, a sem globoko v sebi začutil duh Hirama Binghama, ki je pred več kot sto leti po navodilih domačinov hodil po precej bolj divji džungli, da je odkril pozabljeno mesto. Prvič ga je dosegel leta 1911 in ga očiščenega zaraščenih dreves predstavil svetu tri leta kasneje. Vse ostalo je zgodovina in stoletje turistične infrastrukture kasneje se zdi skoraj nemogoče, da kraj še vedno deluje tako nedostopen. Po dveh urah smo prispeli v Aguas Calientes aka. Machu Picchu Pueblo. Hodili smo mimo petzvezdičnih hotelov, restavracij in turističnih informacij. Mesto je po sredini prečkal vlak in iz ene od restavracij, pred katero so oglaševali jedi iz alpake in morskega prašička, se je slišala melodija pesmi El Condor Pasa. Kraj brez avtomobilov s strmimi ulicami je takoj nasledil Cusco kot najbolj turistični kraj, ki sem ga videl v življenju. Ljudje iz naše skupine, ki niso imeli vstopnic so se postavili v vrsto, ostali pa smo se namenili v preprost hotel. Popoldne sva se z Benjijem sprehodila po mestu in opazovala povsem pogrizene noge turistov, ki so še kar hodili naokrog v kratkih hlačah. Zvečer smo se dobili na večerji in veseli smo bili, ker smo naposled vsi imeli vstopnice za naslednji dan ob šesti uri zjutraj. Razburjeni od pričakovanja smo se zgodaj odpravili v posteljo in nastavili budilke za četrto uro zjutraj.
Napočil je dan zaradi katerega smo se odločili za ta pohod, zaradi katerega ljudje obiščejo Cusco in Peru nasploh. Nekaterim v naši skupini je pomenil vrhunec potovanja, izpolnitev otroških sanj ali kljukico na seznamu stvari, ki jih morajo narediti v življenju. V meni je s približevanjem obiska naraščalo pričakovanje in priznam, da sem komaj čakal, da se odpravimo proti Machu Picchuju. Vstali smo zgodaj in se v rahlem rosenju v temi namenili proti izhodiščni točki za vzpon do vhoda. S svetilkami smo prišli do mosta, kjer smo pokazali potne liste in naše vstopnice. Most se je odprl ob petih in na vzpon se je pripravljajo že vsaj petdeset ljudi. Po strmi stopničasti poti v vlažnem jutranjem zraku smo se potili med hojo proti vrhu. Bolele so me noge od celotnega pohoda, a je bila motivacija prevelika, da bi me karkoli lahko ustavilo. Zaključek pohoda je bil obenem tudi vrhunec in po tri četrt ure sem malo za Jamesom prispel na vrh. Počakala sva na ostale in vodiča Eberta, ki se je pripeljal s prvim avtobusom ob šesti uri. Pred spodnjim vhodom je bila že dolga vrsta turistov, ki so prišli z avtobusom in nekaj časa smo morali stati v vrsti. V jutranjih meglicah na spodnjih terasah razgled še ni bil tako fascinanten, a nam je s pogledom na gore na desni strani hitro postalo jasno, zakaj je Machu Picchu tako priljubljen. Ebert nas je vsakega posebej slikal na prvih terasah s pogledom na staro inkovsko mesto in nas popeljal na eno izmed višjih teras, kjer nam je lahko v miru povedal nekaj besed o tem neverjetnem kraju. Mesto je bilo zgrajeno okrog leta 1450 in se je do danes ohranilo predvsem po zaslugi inkovskih arhitekturnih sposobnostih. Najprej so po strmih pobočjih okrog celotnega mesta zgradili terase, da so utrdili prostor, na katerem so začeli z izgradnjo mesta. Terase služijo tudi kot protipotresna zaščita, ki je na tako nestabilnem področju ključnega pomena. V deževnem obdobju je pokrajina deležna vsakodnevnih močnih nalivov in vse inkovske zgradbe so bile praviloma prepletene s podrobnim sistemom odtočnih kanalov. Sprehodili smo se naprej do sončevega templja, ki je ena izmed zgradb, ki ima ohranjene originalne zidove. Inki so gradili brez cementa in težko si je predstavljati, koliko truda je bilo vloženega, da si kamni v zidovih drug drugemu prilegajo do milimetra. Sončev tempelj je tudi dokaz inkovskega zavedanja astronomije. Namreč na vsak zimski solsticij skozi okno posijejo sončni žarki in v notranjosti templja osvetlijo svečani kamen. Mnogi navdušenci si tako vnaprej rezervirajo datum obiska inkovskega mesta na zimski solsticij. Obhodili smo še nekaj prostorov in Ebert nam je pokazal, da je bilo mesto razdeljeno na dva dela – v enem so stanovali, v drugem pa na terasah pridelovali hrano. Poslovili smo se od Jamesa in Katie, ki sta se odpravila še na Huayno Picchu, ostali pa smo odšli ven iz kompleksa, kjer smo se poslovili od Eberta.
S svojo vstopnico, na kateri sem bil opredeljen za Slovaka, sem se skupaj z Belgijkama prebil še skozi drugi vhod. V naših vstopnicah je bil vključen tudi vzpon na goro Machu Picchu, ki pa ga nisem dokončal, ker se mi je mudilo nazaj do avtobusa, zato sem raje odšel do dveh razglednih točk, ki sta po mojem mnenju najlepši del celotnega kompleksa. Vreme nam je še enkrat več šlo na roko in skoraj vsi oblaki so se razkadili. Videl sem, da je bilo na ploščadih kar nekaj ljudi, zato sem pohitel mimo lam, ki so divje prežvekovale travo. Prispel sem do razgledne točke in tipičnega pogleda na Machu Picchu, ki je upodobljen na vseh majicah, razglednicah in risbah. Tipično za Peru so celo tukaj po travi leno poležavali psi. Poleg mene se je ogromno ljudi slikalo pred osupljivim prizorom, a me niso motili, saj sem bil preveč zatopljen v občudovanje mističnega kraja. Razvaline stoletja pozabljenega inkovskega mesta z goro Huayno Picchu v ozadju. Lokacija Machu Picchuja je težko opisljiva, saj se mesto nahaja dobesedno sredi oblakov med okroglimi zelenimi gorami, ki so povsem prekrite z gostim rastlinjem. Na levi in desni je mogoče videti strma pobočja, skoraj prepade, ki se spuščajo globoko do nivoja reke. Mesto je ujeto in obdano z gorami, kar je tudi ena izmed teorij, da so ga zgradili na tako odročni lokaciji, saj so gore v njihovi religiji igrale zelo pomembno vlogo. Kar nekaj časa sem preživel na razglednih točkah in po mnogih slikah sem si dejal, da se odpravim naprej in spustil sem se do nivoja zgradb ter se sprehodil še med njimi. Turistov je bilo vse več in na ozkih prehodih sem moral čakati, da so vodene skupine do konca poslušale razlage. Opazil sem nekaj velikih kamnov, ki so bili izklesani v obliki okoliških hribih in preslišal vodiča, ki je kazal na kamen v obliki gore Machu Picchu. Telefona že nekaj časa sploh nisem več pospravljal v žep, saj je bilo na vsakem koraku nekaj novega, kar je bilo vredno slikati. Moj čas se je iztekal in prijetno utrujen in očaran nad fascinantnim mestom sem se odpravil proti izhodu. Pred mano je bilo še tri ure pohoda nazaj do hidroelektrarne in sedemurna vožnja po zaviti cesti do Cusca. Med vožnjo nazaj sem se zavedal, da sem doživel nekaj posebnega in neverjetnega. Imel sem privilegij obiskati enega najbolj edinstvenih krajev na zemlji. Poleg tega sem imel srečo tudi z vremenom, da sem lahko iz razglednih točk občudoval celotno podobo mesta z okolico, ki Machu Picchu naredi tako posebnega. Po navadi imam pomisleke glede izjemno turističnih krajev, ki zaradi navala turistov izgubijo svoj čar, a je Machu Picchu kljub množicam ljudi, nedvomno vreden ogleda in je bil zame eden vrhuncev mojega potovanja po Južni Ameriki.
