Medellín 🇨🇴

Medellín je mesto, ki leži ujeto med dvema gorovjema na nadmorski višini 1500 m. V širšem območju živijo skoraj štirje milijoni prebivalcev in je eden izmed najbolj priljubljenih turističnih krajev v Kolumbiji. Mestu zaradi svojega ugodnega vremena pravijo tudi La cuidad de la eterna primavera ali »mesto večne pomladi«, saj nikoli ni prevroče ali prehladno. Glavno mesto Antioquie ima burno zgodovino in je zaradi svoje pozitivne preobrazbe kolumbijska zgodba o uspehu. Leta 2013 je bil Medellín razglašen za najbolj inovativno mesto na svetu, predvsem po zaslugi svoje infrastrukture.

Pogled na Medellin

Turisti v mesto prihajajo zaradi različnih stvari. Medellín ima ogromno muzejev in kulture, na glavnem trgu, ki je imenovan po kiparju in slikarju, ki je upodabljal debele stvari, Fernandu Boteru, je čudovita palača kulture, okrog katere so razstavljeni njegovi kipi. Poleg kulturne umetnosti je mesto tudi polno čudovitih grafitov in poslikav uličnih umetnikov. Po drugi strani je Medellín poznan po nočnem življenju in številnih klubih z elektronsko glasbo, liberalnega pristopa do drog in raznolikosti. Spet tretji mesto obiščejo zaradi Pabla Escobarja in zgodovine kolumbijskih kartelov, ki jih domačini imenujejo tudi narkoturisti, vendar se želijo tega slovesa otresti, saj je prekupčevanje z drogami mestu in Kolumbijcem prineslo ogromno trpljenja.

Grafiti Pabla Escobarja

Moj obisk je bila mešanica vsega in tako sem prvi dan odšel v muzej Pabla Escobarja, kjer je v ceno vključen voden ogled zgradbe v severnem delu mesta, ki jo je uporabljal za shranjevanje droge. V njej in v njeni okolici so razstavljeni številni predmeti, ki so bili pomemben del njegovega življenja. Od blindiranih vozil, dirkalnih avtomobilov in letal. Ena izmed zanimivejših stvari je vodni skuter, ki ga je v filmu Vohun, ki me je ljubil vozil Roger Moore. Escobar je kupil vseh deset prototipov iz filma in jih tudi uporabljal. Na koncu ogleda nam je vodič pojasnil, da je Escobarja izdal najboljši stražar in da si je na koncu sodil sam, tako da ni umrl tako, kot je prikazano v seriji Narcos. Ogled je stal več kot 20 €, kar je sicer zelo veliko za kolumbijske razmere, vendar je Escobar predvsem privlačen za turiste, ki si takšno vstopnino lahko privoščijo.

Naslednji dan sem prvič uporabil mestni metro, ki je bil zgrajen leta 1995. Vožnja v eno smer stane 0,80 € in denar se preprosto naloži na kartico na avtomatih ali na blagajni. Del sistema so tudi kabine (kot na smučiščih) za prevoz v naselbine na pobočjih. Na metro so domačini zelo ponosni in res deluje brezhibno, prav tako pa so postaje in vagoni zelo čisti. V mestu je ogromno grafitov, vendar na metroju ni niti enega samega. Obstaja zgodba o mladeniču, ki so ga ujeli med risanjem grafita na eni izmed postaj. Ljudje so mu začeli pošiljati grozilna pisma in sporočila, tako da si je moral izbrisati vsa družbena omrežja ter se skrivati. Meščani mesta se torej ne šalijo in precej resno varujejo svoj ponos. Metro je bil zgrajen kot projekt preobrazbe mesta, saj se je v preteklosti veliko ljudi iz vasi v želji po boljšem zaslužku preselilo v mesto in začeli so graditi preproste hiške na pobočjih mesta, imenovane komune. Prebivalci komun so potrebovali dolgo časa, da so prišli do središča mesta in pravzaprav niso bili del Medellína, čeprav so živeli v neposredni bližini. Nekateri starejši prebivalci komun do izgradnje metroja nikoli v svojem življenju niso bili v centru mesta. Metro je torej približal mestno središče vsem prebivalcem v okolici in jim omogočil precej bolj enakovreden položaj.

Z metrojem sem se peljal pet postaj in prispel na Plazo Botero ter se znašel sredi množice ljudi, ki so prodajali vso živo šaro. Bil sem malo presenečen nad vsem skupaj, saj so imeli verižice, obeske in uhane razstavljene kar na podstavkih Boterovih kipov. Nadlegovali so me brezdomci in prosili za drobiž, veliko izmed njih jih je ležalo na travi v parku. Preostali so prodajali sokove, sadje in ostale zadeve, kot v vseh večjih kolumbijskih mestih. Sprehodil sem se okrog debelih podob kipov in turistov ter nameraval obkrožiti palačo kulture, ki je čudovita in lepo ohranjena (ograjena) stavba. Naredil sem pol kroga, ko me je mladenič iz bližnjega frizerskega salona prijel za roko in pokazal na moje lase. Pritrdil sem mu, da potrebujem novo frizuro in pospremil me je v drugo nadstropje frizerskega salona, v katerem se je striglo že vsaj šest drugih ljudi. Moški po imenu Yoji, z največjim nosom, kar sem jih videl v življenju, si je vzel čas in me je strigel celo večnost. Naprej z brivnikom, nato s škarjami, nato me je šprical z vodo in popravljal dolžino, za konec pa je vzel klasično britvico in me do milimetra natančno pobril okoli ušes. Za konec pa je moje lase še malo popravljal s škarjami. Ne vem, če bi se tako potrudil, če bi mu povedal, da imam skoraj vsak dan po pet ur na glavi čelado. Trajalo je toliko časa, da sem se začel že spraševati, kakšna bo cena, a je striženje stalo zgolj 18.000 COP, kar je manj kot 5 €. Od frizerskega salona sem nameraval oditi do trga, kjer je razstavljenih 300 stolpov z lučmi in je zanimiv predvsem v mraku, a sem odšel v napačno smer in prvič v Kolumbiji sem se počutil ogroženega. Znašel sem se na ulici, kjer je bilo ogromno ljudi. Smrdelo je po smeteh, brezdomci so ležali na soncu na ulici, pod progo metroja so ljudje živeli na tleh in iz žepa si nisem upal izvleči mobilnega telefona, da bi pogledal, kje sem. Hodil sem hitro in se izgubljal med množico stojnic z oblekami in vsem ostalim tekstilom, kjer je skupina policistov zasliševala enega izmed prodajalcev. Odskočil sem, ko me je mlada odvisnica, ki ni izgledala kot domačinka, prosila za denar in raje sem se obrnil ter se s pospešenim korakom vrnil nazaj na Plazo Botero.

Popoldne sem imel v planu ogled komune 13, ki je bila v 90. letih glavni razlog, da je imel Medellín najvišje število umorov na svetu. Na postaji San Javier je bilo pripravljenih pet različnih vodičev, ki so čakali na turiste, da jih popeljejo na hrib. Moja angleška skupina se je po 15 minutah vožnje z avtobusom znašla v komuni in namesto originalnega vodiča, ki si je poškodoval nogo, nas je po soseski vodil mladi 22-letni domačin. Začel nam je razlagati o zgodovini. Strateški položaj komune 13 je privabil gverilske skupine, ki so lahko nadzorovale trgovino z drogo, saj je avtocesta iz severa pripeljala neposredno v komuno 13. Vladale so ji tri gverilske skupine, ki so delovale kot mafija in izsiljevale ljudi. Ljudem so zaračunavale mesečne prispevke za varnost, in če jih niso mogli poravnati so ubili ali ugrabili družinskega člana. V komuni naj bi vsak starejši prebivalec pogrešal vsaj enega družinskega člana, ki ga nikoli več niso videli. Vse se je dogajalo v 90. letih in do leta 2002 ni v komuno ni vstopil noben policist, saj je bilo prenevarno. Leta 2002 je vlada izvedla napad na komuno s tanki in helikopterji ter pregnala dve gverilski skupini iz tega območja, vendar za ceno številnih nedolžnih življenj. Vlada je najela tudi paravojaško skupino, sestavljeno iz bivših vojakov in policajev, ki so se imenovali Los Paracos (Los paramilitares colombianos). Člani skupine so prejemali denarne bonuse za vsakega ubitega gverilca. Paracosi so malo izkrivili pravila in v komuni ubijali nedolžne ljudi, ki jih nihče ni pogrešal, npr. brezdomce in narkomane, jih preoblačili v gverilske uniforme ter jim odrezali obraze, da jih družine ali znanci niso mogli prepoznati. Žrtve se imenujejo los falsos positivos in so ena izmed najbolj tragičnih zgodb iz tega obdobja. Iz najnižje točke se je začelo obračati na bolje in približno 100 tisoč prebivalcem komune je bilo dovolj nasilja. Nasilja je bilo dovolj tudi vladi in njihov pristop k reševanju problema je bil ključen. Poudarek je bil na infrastrukturi in v komuni so napeljali vodovod in električno napeljavo. Z izgradnjo metroja in gondol so prebivalce povezali z mestom (čeprav je do komune od metroja vsaj 15 minut hoje). Vlada je za starejše prebivalce namestila električne tekoče stopnice, ki delujejo na solarne celice, kar je bizarno videti v faveli podobni soseski. Prebivalci so bežali od nasilja z izražanjem v umetnosti in v komuni je polno grafitov, glasbe in umetnosti. Čeprav je še danes v komuni dejavna ena izmed gverilskih skupin, nasilja skoraj ni več, saj se gverilci zavedajo, da si bodo z nasiljem nakopali same težave. Prebivalci komune imajo umetniške galerije, pojejo na ulici in ustvarjajo. Poseben je tudi njihov odnos do narave, saj je strogo prepovedano sekanje dreves, ket korenine ščitijo kraj pred zemeljskimi plazovi. V komuni je danes ogromno turistov, ki jih privlači zgodovina, kultura in neverjeten razgled na nepregledno mrežo opečnatih streh. Ogled je bil zelo zanimiv in mi bo zagotovo ostal v spominu, saj je ta kraj res nekaj posebnega.

Moj zadnji dan v okolici Medellína sem preživel izven mesta. Guatapé je kraj, ki je najbolj priljubljen enodnevni izlet iz Medellína in je znan predvsem po veliki skali sredi majhnih otočkov. Veliko jezero je ustvarila izgradnja jeza v 70. letih prejšnjega stoletja. Eno uro vijugaste vožnje iz Medellína leži kraj Peñol, kjer je bil zgrajen jez. Skoraj 15 km naprej pa se nahaja največja znamenitost in glavni razlog za obisk tega območja. Praktično sredi ničesar se v nebo dviga 140 m visoka granitna gmota, ki ji domačini pravijo La Piedra del Peñol. Dobesedno »skala Peñola«. Turistična znamenitost svetovnih razsežnosti, kjer je mogoče opaziti tudi – za Južno Ameriko zelo redke – azijske turiste. Na skalo se da povzpeti zgolj peš po strmih 659-ih stopnicah in za ceno 20.000 COP (5 €). Pot je dvosmerna, tako da se ni treba srečevati z ljudmi, ki hodijo navzdol, vendar je treba paziti na številne turiste, ki se slikajo na vsakem koraku. Razgled je z vsako stopnico lepši in na vrhu je malo več prostora za razgledno točko, nekaj trgovinic in lokalov. Na vrhu je moč opazovati pokrajino daleč naokrog in med zelenimi hribčki, na katerih so hoteli ali privatne vile, se vozijo ljudje na vodnih skuterjih ali čolnih. Na nebu nad skalo letijo jastrebi in helikopterji, ki turiste vozijo na panoramsko vožnjo. Vse skupaj deluje unikatno in je ena izmed bolj zanimivih stvari, ki sem jih videl v Kolumbiji. Štiri kilometre stran se nahaja vasica Guatapé, ki je znana po svojih hišah s poslikavami fasade. Od skale do nje vozijo majhni taksiji, ki izgledajo, kot da se bojo vsak trenutek prevrnili. Vasica je turistično naravnana in je polna restavracij, trgovinic in hotelov, vendar se ozke ulice in barvite hiške odkupijo za gnečo v mestu.

Guatapé

Moj štiridnevni postanek v Medellínu je šel proti koncu in začutil sem, da moram nadaljevati s kolesarjenjem, saj na moji poti vedno obstaja nevarnost, da bi se preveč navadil na klasično zganjanje turizma.